TUVINSKA ROKOBORBA - HUREŠ

Foto: EKOTUVA

Borba je osnovna zakonitost življenja. Tako kot živali v svojem naravnem okolju se tudi ljudje borimo  za hrano, družico ali ozemlje, pa čeprav velikokrat na prefinjen način. Ko človek še ni poznal orožja, se je z nevarnostmi, ki so prežale nanj na vsakem koraku, spopadal  z golimi rokami. Rokoborba je z izumom orožja postala vse manj življenjsko pomembna in je  tako danes v večji meri ohranjena le kot športna zvrst, ki gledalcem nudi sprostitev in zabavo. Ena izmed manj znanih rokoborb je tuvinska rokoborba hureš, daljni sorodnik japonske sumo rokoborbe.  Hureš je za Tuvince, nomadsko ljudstvo iz južne Sibirije,  najpomembnejši tradicionalni  šport, brez katerega ni nobene pomembne prireditve ali praznika. 

 

         Tuvinska rokoborba združuje prvinske oblike gibanja, v katerem so ohranjeni starodavni prijemi, ki temeljijo na ohranjanju ravnotežja in fizični moči. Njene korenine segajo daleč v pradavnino, ko so na gorskih vrhovih  poganska ljudstva opravljala obredno čaščenje ovaa, animističnega svetišča, postavljenega v čast duhov prednikov. Obrednemu  delu je sledila gostija, moški pa so se pomerili v tekmovanjih iz konjskih dirk, lokostrelstva in rokoborbe.

ORLOV PLES

Foto: EKOTUVA

Pred začetkom rokoborbe so vsi udeleženci zaplesali devig ali orlov ples, ki je še danes sestavni del vsakega hureša. Orel zaradi svojega ostrega vida in mogočnega letenja  pri mnogih ljudstvih sveta predstavlja simbol oblasti in moči. Za stepska ljudstva je simbolika orla še posebno pomembna, kajti orel velja za  kralja neba, le-to pa je  bivališče prednikov. Tako v nomadski kulturi ta ujeda igra vlogo poslanca vrhovnih bogov in posrednika med nebom in zemljo.  Na začetku vsakega tekmovanja vsi borci zaplešejo orlov ples, in s tem izrečejo spoštovanje »večno modremu nebu«, pred katerim so vsi enaki.  Z visoko dvignjenimi rokami se borci prelevijo v orle, ki z razprtimi krili lovijo zračne tokove in se borijo proti zakonu težnosti svojih teles. V zgodovini rokoborbe še danes krožijo legende o tistih borcih, ki so se proslavili ne toliko zaradi svojih zmag kot zaradi izredne izvedbe orlovega plesa. Ta pa v rokoborbi nima samo simbolnega pomena, temveč tudi praktičen namen, saj borci preko skoraj meditativnega gibanja ob spremljavi grlenega petja zbirajo energijo in se notranje pripravljajo na boj. Vsak devig se konča z dvema ali tremi ploski dlani ob zunanje strani beder, ki pomagajo k »prizemljitvi energije« in izražajo pripravljenost borca na spopad.   

ELEMENTI TUVINSKE ROKOBORBE

Foto: Roman Zorman

Tako kot pri vsaki rokoborbi gre tudi pri tuvinski za spopad dveh borcev. Zmaga tisti, ki uspe svojega nasprotnika zbiti na tla ali pa vsaj doseči, da se ta dotakne tal, s katerimkoli delom telesa razen stopal. Pri tem lahko uporablja prijeme od grabljenja pod pasom do spotikanja. V tuvinski rokoborbi je dovoljenih  veliko prijemov, ki so namenjeni temu, da nasprotnik izgubi ravnotežje. Poleg njih pa obstajajo tudi nedovoljeni prijemi, kot so udarci z glavo, udarci z nogo nad kolenom, stisk mišic in podobno.  Vsak boreči se par med tekmo spremlja eden sekundant, ki  med bojem svetuje obema varovancema ter skrbi, da med bojem ne pride do nedovoljenih prijemov. Ob koncu boja  zmagovalcu  na glavo posadi čepico, poražencu pa  pomaga odvezati vrvice, ki povezujejo zgornji del borilnega oblačila. S to gesto se namreč borec strinja s svojim porazom. Vsak zmagovalec po borbi ponovno zapleše orlov ples okoli droga, ki simbolizira os sveta.

    Tradicionalno  so se borci borili med seboj ne glede na svojo višino ali težo, danes pa so razvrščeni v dve kategoriji,  mejo med katerima predstavlja  teža od 70 do 85 kilogramov. Tudi časovno spopad ni bil omejen, tako se je v ljudskih pripovedkah ohranila zgodba  o dveh rokoborcih, ki sta se borila toliko časa, da se je vmes  zima že končala, pomlad pa se je  prevesila v  poletje. Danes so borbe veliko krajše, saj imajo  borci po desetih minutah pasivne borbe pravico zagrabiti nasprotnikovo oblačilo, ki jim omogoča hitrejšo zmago.

     Tradicionalno oblačilo borcev je sestavljeno iz posebne jopice in kratkih hlač, ki sta narejeni iz podložene svile in sta najpogosteje modre ali rdeče barve.  Jopica borcu pokriva roke, ramena in zgornji del hrbta, spredaj pa je zavezana z močnejšo vrvjo. Obuti so v škornje iz usnja in filca, ki so bolj kot za hojo primerni za ježo. Široka oblika škornjev daje borcem večjo možnost za ohranjanje ravnotežja, ki je ključni elementov v tuvinski rokoborbi.  

     Kljub preprostim pravilom je postati zmagovalec hureša izredno težko. Čeprav se posamezne borbe lahko dokaj hitro končajo, celotno tekmovanje traja več ur. Zmagovalec tekmovanja postane tisti, ki iz vsake borbe odide nepremagan,  zato je potrebno, da je zelo dobro telesno pripravljen ter fizično  in psihično stabilen in vzdržljiv. Poleg tega  ne sme nikoli izgubiti občutka za ravnotežje in mora obvladati veliko različnih prijemov, kajti spopada se z zelo različnimi borci.  Tisti, ki zmagajo na  najpomembnejših tekmovanjih,  postanejo med Tuvinci pravi junaki, o katerih začnejo krožiti skoraj epske legende. Tako kot na primer o borcu, ki je lahko dvignil kamen, ki je tehtal več kot 400 kilogramov ali pa o tistema, ki je z lastnimi rokami dobesedno prijel bika za roge,  ga zvalil na tla in zvezal. Zmagovalci, odvisno od tega kolikokrat in na kakšnih tekmovanjih so zmagali, dobijo naziv »slona«, »leva«, »sokola« ali »tigra«.  Najpomembnejša naziv  je titula »velikana«, ki ga so ga začeli podeljevati šele pred kratkim in je namenjen vsem večkratnim zaporednim zmagovalcem na turnirjih z najmanj 128 borci. Do sedaj je edini borec, ki ima ta naziv  Ajas Monguš, ki se poleg šestnajstih nazivov prvaka Tuve, ponaša tudi s petkratno zmago  na evropskih prvenstvih in dvakratno zmago na svetovnih prvenstvih v  sumo borbi.  Kot zmagovalec na mednarodnem turnirju v Tokio je postavil na realna tla vzvišene domačine, ki so do takrat menili, da so v sumo rokoborbi nepremagljivi.  

NAADIM 2011

Foto: Roman Zorman

 Leta 2011 je v Tuvi sovpadalo praznovanje  petindevetdesete obletnice ustanovitve republike in  Naadim, najpomembnejši praznik v letu. Tako je v sredini avgusta potekalo veliko tekmovanje v hurešu,  na katerem  je sodelovalo 256 borcev iz vseh tuvinskih rajonov.  Absolutni zmagovalec je bil Andrej  Hertek, ki je za  glavno nagrado dobil avtomobil znamke Lada.  Tekmovanje si je poleg najpomembnejših tuvinskih veljakov ogledalo še najmanj osem tisoč gledalcev, večino sedišč in vsa stojišča pa so bila brezplačna. Prav v ta namen so v glavnemu mestu Tuve prenovili stadion »Hureš«, ki je namenjen samo za tekmovanja v tuvinski rokoborbi. Tradicija veleva, da morajo biti vsa tekmovanja organizirana pod odprtim nebom, zato je tudi stadion »Hureš« brez strehe. Večkrat se manjša tekmovanja organizira kar sredi stepske ravnice, kjer prizorišče boja omejuje le krog vozil in gledalcev.

     V svojem bistvu borba ne skriva želje po premagovanju nasprotnika in zmagi, temveč predvsem uči borca in gledalca, da se pred ovirami ne obupa in da se pravi borec v življenju, ne samo na tekmi,  nikoli ne preda. Zato tuvinski narod v enaki meri spoštuje  poražence in zmagovalce, saj je tuvinska rokoborba šport, kjer sta častno bojevanje in spoštovanje med nasprotniki zelo pomembna. 

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem decembra 2011 objavila v reviji GEA.