DVA OBRAZA MEHIKE

Foto: Mojca Ekart

Mehika je dežela, ki v svojem prostranem naročju  pestuje izredno pokrajinsko raznolikost. Puščave na severu, v notranjosti gorski masivi z delujočimi vulkani   ter na vzhodu skrivnostni svet  kraškega podzemlja.  Čeprav je mehiška kultura  tako raznovrstna kot je pestro okolje v katerem biva, vendarle ima nekaj skupnih potez. To je kultura, ki so jo rodile velike predkolumbovske civilizacije  Aztekov, Majev, Olmekov in drugih, preoblikovala pa jo je evropska kultura Špancev,  ki je največje zmage izbojevala s pomočjo širjenja krščanstva. Tako danes v ogledalu sodobne Mehike vidimo dva obraza, za katera nikoli prav zares ne vemo, kateri je bolj resničen. 

OAXACA

»Kaj pa počnejo ti ljudje ob robu prometne ceste? In to v nedeljo?« sem  vprašala  soseda v avtobusu, ko smo se peljali mimo ozke zelene zaplate, ki je ločevala dva cestna pasova. »Drevesa sadijo.« mi je mirno odgovoril. »Mehičani moramo vsaj enkrat  na teden narediti nekaj za skupnost. Večina se nas namreč  zaveda, da smo močnejši, če smo povezani.« Seveda se ta prizor ni odvijal v mehiški prestolnici, kjer je borba za preživetje močno načela občutek za solidarnost.  Skupnostno delo je  eden izmed močnejših stebrov družbenega življenja v državi Oaxaca, v kateri živi  velik odstotek indijanskega prebivalstva.  Država je tudi ena od kulturno najbolj pestrih mehiških držav zaradi razgibanega terena, ki  si pot do Pacifiške obale utira skozi vrhove Vzhodne Sierra Madre. V Oaxaci tako živi šestnajst različnih etničnih skupin, ki so kljub močnemu vplivu  španske kolonizacije v večji meri ohranile svojo staroselsko kulturo. 

Folklorni festival Guelaguetza

Foto: Mojca Ekart

Največji praznik, ki slavi kulturno pristnost in barvitost  Oaxace, je folklorni festival Guelaguetza. Vsak konec  julija privabi predstavnike vseh etničnih skupin iz Oaxace, da več tisoč glavi publiki predstavijo  svoje običaje, plese, glasbo in nošo. Korenine festivala segajo v predkolumbovski čas, ko so  častili boginjo koruze Canteotl in tako skrbeli za rodovitnost zemlje. V jeziku Zapotekov  guelaguetza  predstavlja povratno izmenjavo daril in uslug, ki sta gesti, ki po starodavnem verovanju prinašata blaginjo.  Zato tudi  nastopajoči po predstavi publiko obdarijo s hrano ali izdelki iz svojega regije ter tako ohranjajo povezanost, ki je za njihovo družbo tako pomembna.    

Dobra hrana, veliko glasbe ter pregovorno prijazni domačini premamijo marsikaterega popotnika, da bi se ustalil v glavnemu mestu Oaxace. Tako so tam pognali korenine številni umetniki, ki  so po mestu posejali galerije in trgovinice z umetniškimi izdelki.  Drugi tujci pa ostajajo v Oaxaci z željo, da bi izboljšali izobrazbo domačinov, ki so v Mehiki eni najslabše izobraženih.   Največkrat tujci brezplačno ponujajo svoje znanje  angleščine, ki je kljub zameri, ki jo prenekateri Mehičani  gojijo do  severnih sosedov, še vedno jezik številka ena. Vsekakor znanje angleščine pride prav tistim, ki upajo, da bodo delo našli v ZDA. Iz Oaxace se namreč vsako leto izseli visok procent prebivalcev, ker v svoji domovini ne najdejo dela. »V Ameriki imam službo, stanovanje in avto, ampak moj korenine so tukaj, v Oaxaci.« mi je priznal urejen gospod, ko sva se po dolgotrajnem čakanju na tamales zapletla v pogovor. »Zato v Ameriki ne bom nikoli zares srečen.« Z rahlo melanholijo v očeh, je pritrdil, da bi se takoj vrnil v Mehiko, če bi vedel, da bodo njegovi otroci lahko tukaj našli službo.

CIUDAD DE MÉXICO

Tudi mnogi, ki danes živijo v Ciudad de México, so se pustili prepričati pravljicam o boljšem življenju.   Večino pa je mesto, ki velja za eno največjih na svetu, zelo hitro postavilo na realna tla. »De-efe« kot ga ljubkovalno kličejo domačini, namreč pestijo težave zaradi prenaseljenosti, onesnaženja in naraščajočega kriminala. Poleg tega ima  mesto, ki leži na več kot dva tisoč metrih nadmorske višine,   pod nogami zelo nestabilna tla, za povrhu pa še spi pod tiho grožnjo aktivnega vulkana Popocatépetl. Zakaj so se prvotni ustanovitelji mesta, bojeviti Azteki,  ustalili ravno na otoku sredi jezera, na dnu katerega se danes razteza današnji Ciudad de México, vedo o tem več povedati zgodovinarji.  Azteška legenda pa pripoveduje, da so prestolnico Tenochtitlan ustanovili na kraju, kamor je priletel orel  s kačo v kljunu in sedel na kaktus, saj naj bi bil po prerokbah to kraj, kjer bo vzcvetel močan azteški imperij.  Jezero se je skozi stoletja izsuševalo, mesto pa je raslo do nerazpoznavnih razsežnosti ter postalo prestolnica Združenih držav Mehike.

Mesto z največ muzeji na svetu

Foto: Mojca Ekart

Mama moje mehiške prijateljice mi je le nekaj dni pred potovanjem v Mehiko zatrdila, da delujem kot prava »latino« ženska in da se bom zlahka zlila z okolico. Na potovanju sem se večkrat od srca nasmejala njeni pripombi, ko sem dojela, da se  najmanj za glavo večja in za več odtenkov svetlejša od povprečne Mehičanke. Najbrž me je prijazna gospa želela le potolažiti,  ko sem ji zaupala, da me je strah mehiškega velemesta zaradi govoric o nevarnostih, ki prežijo na popotnike. Kljub njeni jalovi tolažbi, se je za Ciudad de México izkazalo, da ni nič bolj drugačno od drugih velemest. Kljub pomanjkanju priložnosti za kulinarično razvajanje, ki je bilo najverjetneje rezultat moje neiznajdljivosti,  sem lahko  z veliko žlico tešila svojo vedoželjnost. Mesto se namreč šopiri z največjim številom muzejev na svetu. Tako sem slabemu zraku in množicam uhajala v tihe in prostorne dvorane razstavljenih eksponatov, ki so pripovedovale zgodbe o  bogati zgodovini Mehike in njeni neverjetno pisani kulturi.  Tisto leto je  Mehika praznovala dvestoto obletnico svoje neodvisnosti, zato je s ponosom postavila na ogled najpomembnejše vidike svoje identitete. Tako sem nevede večkrat naletela na predstave na prostem, ki so uprizarjala utrinke iz mehiške zgodovine. Ena izmed bolj  nenavadnih  je bila plesna predstava azteških Indijancev, ki so jo odplesali pred baziliko Device Guadalupe. 

Mehiška kraljica

Foto: Mojca Ekart

Mehiški pesnik Octavio Paz je nekoč dejal, da je Mehičanom po dvesto letih samostojnosti ostala vera  le  v Nacionalno loterijo in Devico Marije Guadalupe. Mati vseh ljudstev ali mehiška kraljica, kot jo radi kličejo,  je lik, brez katerega Mehika danes ne bi bila to kar je. Guadalupška devica je  postala zavetnica Mehike  dvesto let potem, ko se je prikazala pokristjanjenemu azteškemu kmetu. Kot dokaz  o svojem videnju je v ogrinjalo  zavil španske vrtnice, ki so rasle na kraju, kjer se mu je prikazala Marija. Ko je pred nadškofom razgrnil ogrinjalo, se je vanju zazrla podobe Device Marije, ki nato v resničnost kmetovih besed ni več dvomil. Kmalu so na  kraju videnja postavili kapelo, poleg katere je zrasla bazilika, kjer so razstavili ogrinjalo s podobo Marije. Danes je ta kraj postal najbolj obiskano katoliško romarsko središče na svetu, kamor  se  vsako leto zgrne na milijone romarjev. Zaradi tolikšne obiskanosti je bila cerkev primorana zgraditi večjo baziliko, v katero so položili tekoči trak, da bi se izognili predolgim postankov romarjev pred ogledalom. Čeprav je ogrinjalo staro že skoraj petsto let, je še vedno izredno ohranjeno. Razlogov, zakaj je guadalupška devica tako popularna, je več, eden pa je zagotovo ta, da igra pomembno povezovalno vlogo v jezikovni, kulturni in razredni raznolikosti Mehike.

CHIAPAS

Foto: Mojca Ekart

V Mehiki sem rada obiskovala cerkve. Včasih sem odšla v cerkev, da bi se umaknila pred vročino ali preprosto odpočila od mnogih vtisov, ki so me spremljala na potovanju. Tako sem nekoč nehote prisostvovala obredu, ki ga je v skritem kotu cerkve opravljala neka indijanska družina. S krščanskim obredjem je imel ta zelo malo skupnega, razen nekaterih imen svetnikov, ki sem jih uspela razločiti v monotonem ponavljanju, ki je zvenelo kot budistično mantranje. V krogu prižganih sveč in ob močnem vonju kopala je sedel moški, ki je v rokah držal izredno umirjeno kokoš ter z njo krožil po obrednem prostoru. Obreda nisem spremljala do konca, saj sem se bala, da bo kokoš končala z zavitim vratom, čemur nisem želela biti priča. 

Kasneje sem izvedela, da je ta cerkev edina v mestu San Cristobal de las Casas, kjer dovoljujejo opravljanje poganskih obredov in žrtvovanje živali.  San Cristobal de las Casas domačini radi primerjajo z gnezdom, o čemer priča tudi njegova lega. Mesto je namreč z vseh strani obdano z gorami, med katerimi se najde tudi kakšen ugasli vulkan. »To je kraj z res dobro energijo, zato sem vsako leto prihaja vse več tujcev.« se je pohvalil eden izmed domačinov.  Na glas sem se z njim seveda strinjala, v mislih pa sem še dodala, da mnogi v Chiapas pridejo tudi zato, da bi od bliže spoznali zapatistično gibanje.  

Zapatisti

Foto: Mojca Ekart

Chiapas je ena izmed najbolj rodovitnih držav Mehike, kjer pridelujejo večino kakava, banan, koruze in  kave. Kljub izrednemu naravnemu bogastvu, se na lestvici ekonomske razvitosti nahaja na samem dnu. Deželo namreč  že stoletja izkoriščajo veleposestniki, s prilaščanjem zemlje, ki je bila v lasti indijanskih skupnostih.  Tisti indijanci, ki niso želeli postati zastonjska delovna sila,  so se morali umikati v manj dostopna področja Chiapasa. Po stoletjih zatiranja je leta 1994 izbruhnil upor,   z njim pa se je rodilo zapatistično gibanje. Zapatizem se bori proti odvzemu obdelovalnih površin,  ki so za  domorodne skupnosti glavni vir preživetja in nepravični konkurenčnosti na prehrambnem tržišču.

Palenque

Foto: Mojca Ekart

Del Chiapasa je poraščen z deževnim gozdom, ki se širi naprej v Gvatemalo. Med bujnim džungelskim rastjem leži eno bolj veličastnih mehiških najdišč s piramidami, Palenque. Džungla nikoli ne spi in tudi sam težko zatisneš oko, zavedajoč se, da je okrog tebe nešteto vrst živali, med katerimi bi mnoge z veseljem rade zlezle v tvojo vrečko z arašidi. »Potreboval sem kar nekaj mesecev, da sem se na vse te gomazeče prikazni navadil«, mi je priznal fant iz »de-efeja«, ki se je zaradi spleta okoliščin znašel v Chiapasu.  Potem, ko  je vrsto let razvažal kavo za neodvisne pridelovalcev kave, se je odločil, da se bo ustalil  v džungli in začel z ekološko pridelavo hrane.  »Na začetku sem povsod videl kače, tako da sem imel že zjutraj totalno paranojo. Sedaj  sem se jih že navadil, čeprav vem,  da je v džungli kar nekaj zelo strupenih vrst«. Nisem mu bila ravno hvaležna za tovrstno spodbudo, saj sem se ravno odpravljala na celodnevno raziskovanje džungelskega sveta.

Džungla

Takoj, ko sva z vodičem Nicom naredila nekaj korakov v džunglo, naju je požrla nepregledna goščava. Občutek, da bom stopila na kačo, se je umaknil občudovanju meni tako neznanega sveta. Plezala sva po manjših slapovih in na dnu rečice odkrila številne polžje školjke, katere naj bi jih Maji uporabljali za filtriranje vode. Povsod kamor sva prišla, je ostro oko mojega vodiča  našlo razbite košček glinenih posodic in obsidiana, vulkanskega stekla, iz katerega so izdelovali rezila. Pot naju je vodila mimo neverjetnih rastlin, ki naj bi imele zdravilne učinke. Med njimi sva odkrila tudi drevo chicle, iz katerega je nastal prvi naravni žvečilni gumi. Srečevala sva rastline, katerih trnje je bilo strupeno, videla sledove jaguarja in  na koncu uzrla tudi ogromno kačo, katere veličastna pojava pa ni vzbujala niti kančka strahu, temveč le občutek tihega občudovanja.   

QUETZALCOATL ALI PRIHOD PERNATE KAČE

Ko se je leta 1519 španski osvajalec Hernan Cortés izkrcal na obalah današnje Mehike in stopil v stik z azteškim vladarjem Moctezumo II, ga je ta sprejel z vsemi častmi.  Po zavzetju Tenochtitlana, prestolnice azteškega imperija je Cortés svoje krute metode želel opravičiti pred vladarjem.  Tako je  razširil govorice, da so ga Azteki sprejeli, misleč da se je vrnil Quetzalcoatl, vrhovni bog, ki naj bi naznanjal prihod nove dobe. Da se je s prihodom Špancev začela nova doba, o tem ni bilo dvoma, saj so Španci z vsemi sredstvi začeli vsiljevati svojo kulturo. Kljub nasilnemu spreminjanju kulture predkolumbijskih ljudstev, pa so Španci v Ameriko prinesli tudi nove tehnike obdelovanja zemlje ter  uvedli koristne izboljšave nekaterih rokodelskih obrti.

V katero smer bi  azteška, majevska in druga ljudstva stare Mehike ponesla njen razvoj, če ne bi bilo posredovanja Špancev,  ne moremo vedeti. Lahko pa si upamo trditi, da se  je v mehiški identiteti do danes ohranilo nekaj starodavne in bogate tradicije, ki se je uspela prilagoditi novim razmeram in je zato tudi preživela.

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem marca 2012 objavila v reviji GEA.