NAADIM - PRAZNIK ŽIVINOREJCEV

Foto: Mojca Ekart

  V  osrčju Azije ležijo   dežele s stepami, kjer je razvita  nomadska živinoreja. V pokrajini, skozi katero se razprostirajo  nepregledne krivulje suhe, nizke trave, žitna polja težko uspevajo, kajti skrajne temperaturne razlike ne omogočajo razmer za razvoj poljedelstva. Tovrstna pokrajina in klima pa sta prvovrstni   za vzrejo goveda, konjev, ovac in koz.  Kako pomembno mesto ima živina v življenju tuvinskih nomadov, priča praznik živinorejcev Naadim, ki je eden  najpomembnejših praznikov v letu.

Foto: Roman Zorman

    Živinorejski nomadi   praznujejo svoj največji praznik v sredini leta, takrat ko ima živina največ mleka. Tako se praznik Naadim odvije avgusta, ki velja za mesec izobilja, zato je v tem mesecu tudi največ porok. Korenine Naadima segajo v pradavnino, v čas obrednega čaščenja narave. Ljudje iz tistega časa so z obrednim dejanjem počastili  krajevne duhove, da bi z njimi ohranili prijateljski odnos.  Verjeli so namreč, da je blagostanje ljudi odvisno od  nevidnih bitij narave. Tako so prva praznovanja Naadima potekala na vrhovih gora, kjer naj bi se po starodavnem verovanju zadrževali najmočnejši duhovi. Praznik ni minil brez obrednega žrtvovanja živine, saj so si s tem nomadi zagotovili, da bo njihova živina naslednje leto zdrava, bolj plodna in da jo bo krajevni duh obvaroval pred plenjenjem okoliških zveri.

    Kljub  močnemu duhovnemu pečatu,   pa je bil cilj prvih praznovanj Naadima tudi druženje. Tuvinska beseda »naadim« namreč prihaja iz mongolske besede »nadom« in pomeni praznovanje, ples, igro ter tekmovanje. Tako  so danes sestavni del vsakega živinorejskega praznovanja  tekmovanja v konjskih dirkah iz lokostrelstva in rokoborbe.  To so tri osnovne veščine, ki naj bi po tradiciji nomadov odlikovale vsakega moškega.

Rokoborba Hureš

Foto: Roman Zorman

V tuvinski rokoborbi Hureš tekmujejo največji in najmočnejši Tuvinci, ki morajo za zmago svojega nasprotnika zbiti na tla. Fizična premoč pa za zmago ni vedno odločilna, saj  včasih šibkejši borec  zaradi svoje iznajdljivosti in spretnosti uspe premagati veliko močnejšega nasprotnika. Pred vsakim tekmovanjem borci zaplešejo orlov ples, kjer z gibi svojega telesa posnemajo  let te veličastne stepske ptice. Nekateri borci ostajajo  v spominu Tuvincev ne toliko zaradi svojih zmag, kot zaradi čudovitega posnemanja orlovega leta.

Lokostrelstvo

Lokostrelstvo je, tako kot rokoborba Hureš, tuvinski nacionalni šport, saj je že iz davnine del kulture nomadskih ljudstev. Predniki stepskih nomadov, Skiti, so že v stoletjih pred našim štetjem veljali za nepremagljive lokostrelce. Danes je lokostrelstvo šport, ki je popularen med pripadniki obeh spolov, saj sta za dobro streljanje iz loka potrebna predvsem zbranost in dober vid.  Tuvinci poznajo streljanje v dve vrsti tarč: prva  je narejena iz jermenov, druga pa iz kozlovske kože, ki posnema obliko bežeče zveri. Razdalja je odvisna od tarče, tako je lokostrelec pri streljanju v kozlovsko kožo bolj oddaljen od svoje tarče (200 do 300 korakov) kot pri streljanju v tarčo iz jermenov (100 do 150 korakov).

Foto: Roman Zorman

Konjske dirke

Nomadi si življenja brez konja ne morejo predstavljati. Z njim premagujejo ogromne razdalje, ko ženejo živino na pašo ali selijo svoja domovanja. Konji v okviru Naadima dirkajo na razdalje od 15 do 40 kilometrov. Tako so zmagovalci ne samo hitri, ampak tudi predvsem zelo vzdržljivi konji. Jezdeci na dirkah so lahko dečki ali odrasli moški, vendar se konji najbolje izkažejo takrat, ko jih jezdi gospodar. Konje pred tekmovanjem treniranju v opoldanski vročini, ko se temperature lahko dvignejo tudi nad trideset stopinj, ali pa jih ovijejo v ovčjo kožo in ženejo v hrib. Tako se po nekajdnevnem  treningu tekmovalni konj preneha potiti in izgubljati maščobo. Še danes krožijo legende o tuvinskemu rejcu konj, ki je bil več let zapored s svojimi konji nepremagljiv na tekmovanjih v Tuvi in v sosednji Mongoliji. 

Foto: Roman Zorman

Poleg teh tekmovanj se danes za praznik Naadim zvrsti še vrsto drugih dogodkov, ki prikazujejo način življenja in kulturo nomadov. Leta 2011 je praznovanje Naadima sovpadlo z 90-obletnico ustanovitve Republike Tuve. Dolgo časa je bila Tuva del Mongolije,  leta 1921 pa je postala samostojna republika. Danes je ta južno sibirska republika del  Ruske federacije. Zaradi sovpadanja z obletnico ustanovitve je bilo praznovanje Naadima toliko bolj svečano in bogato z dogodki. Štiridnevno praznovanje je bilo posvečeno predstavitvi tradicionalne kulture Tuvincev. V času praznovanja so v glavno mesto Kizil pripotovali Tuvinci iz vseh koncev republike, pa tudi nomadi iz Altaja, Hakazije in Mongolije, da bi praznovali skupaj s svojimi sosedi. Mnogi so prišli na praznovanje, da bi z nomadi iz drugih rajonov izmenjali izkušnje v živinoreji ali pa kupili opremo za jurto.  Ob zvokih tuvinskega grlenega petja hoomej, so se zvrstili slavnostni dogodki, s katerimi so nastopajoči pripovedovali zgodbo o vsakodnevnem življenju Tuvincev. V okviru praznovanja so izbrali najboljše živinorejce v deželi, najlepšo jurto  in najlepše oblečenega  jezdeca ter najbolje opremljenega konja. Vzporedno s praznikom je potekal festival filca,  ki je eden najpomembnejših  materialov v življenju nomado. Med drugim se v kulturi nomadov filc uporablja za pokrivanje jurt in izdelovanje oblačil.   

V teh dnevih praznovanja so tako Tuvinci za kratek čas pozabili, da ostajajo eden izmed najrevnejših narodov v Ruski federaciji. 

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem avgusta 2012 objavila v reviji GEA.