NAADIM - PRAZNIK ŽIVINOREJCEV

Foto: Mojca Ekart

  V  osrčju Azije ležijo   dežele s stepami, kjer je razvita  nomadska živinoreja. V pokrajini, skozi katero se razprostirajo  nepregledne krivulje suhe, nizke trave, žitna polja težko uspevajo, kajti skrajne temperaturne razlike ne omogočajo razmer za razvoj poljedelstva. Tovrstna pokrajina in klima pa sta prvovrstni   za vzrejo goveda, konjev, ovac in koz.  Kako pomembno mesto ima živina v življenju tuvinskih nomadov, priča praznik živinorejcev Naadim, ki je eden  najpomembnejših praznikov v letu.

Foto: Roman Zorman

    Živinorejski nomadi   praznujejo svoj največji praznik v sredini leta, takrat ko ima živina največ mleka. Tako se praznik Naadim odvije avgusta, ki velja za mesec izobilja, zato je v tem mesecu tudi največ porok. Korenine Naadima segajo v pradavnino, v čas obrednega čaščenja narave. Ljudje iz tistega časa so z obrednim dejanjem počastili  krajevne duhove, da bi z njimi ohranili prijateljski odnos.  Verjeli so namreč, da je blagostanje ljudi odvisno od  nevidnih bitij narave. Tako so prva praznovanja Naadima potekala na vrhovih gora, kjer naj bi se po starodavnem verovanju zadrževali najmočnejši duhovi. Praznik ni minil brez obrednega žrtvovanja živine, saj so si s tem nomadi zagotovili, da bo njihova živina naslednje leto zdrava, bolj plodna in da jo bo krajevni duh obvaroval pred plenjenjem okoliških zveri.

    Kljub  močnemu duhovnemu pečatu,   pa je bil cilj prvih praznovanj Naadima tudi druženje. Tuvinska beseda »naadim« namreč prihaja iz mongolske besede »nadom« in pomeni praznovanje, ples, igro ter tekmovanje. Tako  so danes sestavni del vsakega živinorejskega praznovanja  tekmovanja v konjskih dirkah iz lokostrelstva in rokoborbe.  To so tri osnovne veščine, ki naj bi po tradiciji nomadov odlikovale vsakega moškega.

Rokoborba Hureš

Foto: Roman Zorman

V tuvinski rokoborbi Hureš tekmujejo največji in najmočnejši Tuvinci, ki morajo za zmago svojega nasprotnika zbiti na tla. Fizična premoč pa za zmago ni vedno odločilna, saj  včasih šibkejši borec  zaradi svoje iznajdljivosti in spretnosti uspe premagati veliko močnejšega nasprotnika. Pred vsakim tekmovanjem borci zaplešejo orlov ples, kjer z gibi svojega telesa posnemajo  let te veličastne stepske ptice. Nekateri borci ostajajo  v spominu Tuvincev ne toliko zaradi svojih zmag, kot zaradi čudovitega posnemanja orlovega leta.

Lokostrelstvo

Lokostrelstvo je, tako kot rokoborba Hureš, tuvinski nacionalni šport, saj je že iz davnine del kulture nomadskih ljudstev. Predniki stepskih nomadov, Skiti, so že v stoletjih pred našim štetjem veljali za nepremagljive lokostrelce. Danes je lokostrelstvo šport, ki je popularen med pripadniki obeh spolov, saj sta za dobro streljanje iz loka potrebna predvsem zbranost in dober vid.  Tuvinci poznajo streljanje v dve vrsti tarč: prva  je narejena iz jermenov, druga pa iz kozlovske kože, ki posnema obliko bežeče zveri. Razdalja je odvisna od tarče, tako je lokostrelec pri streljanju v kozlovsko kožo bolj oddaljen od svoje tarče (200 do 300 korakov) kot pri streljanju v tarčo iz jermenov (100 do 150 korakov).

Foto: Roman Zorman

Konjske dirke

Nomadi si življenja brez konja ne morejo predstavljati. Z njim premagujejo ogromne razdalje, ko ženejo živino na pašo ali selijo svoja domovanja. Konji v okviru Naadima dirkajo na razdalje od 15 do 40 kilometrov. Tako so zmagovalci ne samo hitri, ampak tudi predvsem zelo vzdržljivi konji. Jezdeci na dirkah so lahko dečki ali odrasli moški, vendar se konji najbolje izkažejo takrat, ko jih jezdi gospodar. Konje pred tekmovanjem treniranju v opoldanski vročini, ko se temperature lahko dvignejo tudi nad trideset stopinj, ali pa jih ovijejo v ovčjo kožo in ženejo v hrib. Tako se po nekajdnevnem  treningu tekmovalni konj preneha potiti in izgubljati maščobo. Še danes krožijo legende o tuvinskemu rejcu konj, ki je bil več let zapored s svojimi konji nepremagljiv na tekmovanjih v Tuvi in v sosednji Mongoliji. 

Foto: Roman Zorman

Poleg teh tekmovanj se danes za praznik Naadim zvrsti še vrsto drugih dogodkov, ki prikazujejo način življenja in kulturo nomadov. Leta 2011 je praznovanje Naadima sovpadlo z 90-obletnico ustanovitve Republike Tuve. Dolgo časa je bila Tuva del Mongolije,  leta 1921 pa je postala samostojna republika. Danes je ta južno sibirska republika del  Ruske federacije. Zaradi sovpadanja z obletnico ustanovitve je bilo praznovanje Naadima toliko bolj svečano in bogato z dogodki. Štiridnevno praznovanje je bilo posvečeno predstavitvi tradicionalne kulture Tuvincev. V času praznovanja so v glavno mesto Kizil pripotovali Tuvinci iz vseh koncev republike, pa tudi nomadi iz Altaja, Hakazije in Mongolije, da bi praznovali skupaj s svojimi sosedi. Mnogi so prišli na praznovanje, da bi z nomadi iz drugih rajonov izmenjali izkušnje v živinoreji ali pa kupili opremo za jurto.  Ob zvokih tuvinskega grlenega petja hoomej, so se zvrstili slavnostni dogodki, s katerimi so nastopajoči pripovedovali zgodbo o vsakodnevnem življenju Tuvincev. V okviru praznovanja so izbrali najboljše živinorejce v deželi, najlepšo jurto  in najlepše oblečenega  jezdeca ter najbolje opremljenega konja. Vzporedno s praznikom je potekal festival filca,  ki je eden najpomembnejših  materialov v življenju nomado. Med drugim se v kulturi nomadov filc uporablja za pokrivanje jurt in izdelovanje oblačil.   

V teh dnevih praznovanja so tako Tuvinci za kratek čas pozabili, da ostajajo eden izmed najrevnejših narodov v Ruski federaciji. 

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem avgusta 2012 objavila v reviji GEA.

DVA OBRAZA MEHIKE

Foto: Mojca Ekart

Mehika je dežela, ki v svojem prostranem naročju  pestuje izredno pokrajinsko raznolikost. Puščave na severu, v notranjosti gorski masivi z delujočimi vulkani   ter na vzhodu skrivnostni svet  kraškega podzemlja.  Čeprav je mehiška kultura  tako raznovrstna kot je pestro okolje v katerem biva, vendarle ima nekaj skupnih potez. To je kultura, ki so jo rodile velike predkolumbovske civilizacije  Aztekov, Majev, Olmekov in drugih, preoblikovala pa jo je evropska kultura Špancev,  ki je največje zmage izbojevala s pomočjo širjenja krščanstva. Tako danes v ogledalu sodobne Mehike vidimo dva obraza, za katera nikoli prav zares ne vemo, kateri je bolj resničen. 

OAXACA

»Kaj pa počnejo ti ljudje ob robu prometne ceste? In to v nedeljo?« sem  vprašala  soseda v avtobusu, ko smo se peljali mimo ozke zelene zaplate, ki je ločevala dva cestna pasova. »Drevesa sadijo.« mi je mirno odgovoril. »Mehičani moramo vsaj enkrat  na teden narediti nekaj za skupnost. Večina se nas namreč  zaveda, da smo močnejši, če smo povezani.« Seveda se ta prizor ni odvijal v mehiški prestolnici, kjer je borba za preživetje močno načela občutek za solidarnost.  Skupnostno delo je  eden izmed močnejših stebrov družbenega življenja v državi Oaxaca, v kateri živi  velik odstotek indijanskega prebivalstva.  Država je tudi ena od kulturno najbolj pestrih mehiških držav zaradi razgibanega terena, ki  si pot do Pacifiške obale utira skozi vrhove Vzhodne Sierra Madre. V Oaxaci tako živi šestnajst različnih etničnih skupin, ki so kljub močnemu vplivu  španske kolonizacije v večji meri ohranile svojo staroselsko kulturo. 

Folklorni festival Guelaguetza

Foto: Mojca Ekart

Največji praznik, ki slavi kulturno pristnost in barvitost  Oaxace, je folklorni festival Guelaguetza. Vsak konec  julija privabi predstavnike vseh etničnih skupin iz Oaxace, da več tisoč glavi publiki predstavijo  svoje običaje, plese, glasbo in nošo. Korenine festivala segajo v predkolumbovski čas, ko so  častili boginjo koruze Canteotl in tako skrbeli za rodovitnost zemlje. V jeziku Zapotekov  guelaguetza  predstavlja povratno izmenjavo daril in uslug, ki sta gesti, ki po starodavnem verovanju prinašata blaginjo.  Zato tudi  nastopajoči po predstavi publiko obdarijo s hrano ali izdelki iz svojega regije ter tako ohranjajo povezanost, ki je za njihovo družbo tako pomembna.    

Dobra hrana, veliko glasbe ter pregovorno prijazni domačini premamijo marsikaterega popotnika, da bi se ustalil v glavnemu mestu Oaxace. Tako so tam pognali korenine številni umetniki, ki  so po mestu posejali galerije in trgovinice z umetniškimi izdelki.  Drugi tujci pa ostajajo v Oaxaci z željo, da bi izboljšali izobrazbo domačinov, ki so v Mehiki eni najslabše izobraženih.   Največkrat tujci brezplačno ponujajo svoje znanje  angleščine, ki je kljub zameri, ki jo prenekateri Mehičani  gojijo do  severnih sosedov, še vedno jezik številka ena. Vsekakor znanje angleščine pride prav tistim, ki upajo, da bodo delo našli v ZDA. Iz Oaxace se namreč vsako leto izseli visok procent prebivalcev, ker v svoji domovini ne najdejo dela. »V Ameriki imam službo, stanovanje in avto, ampak moj korenine so tukaj, v Oaxaci.« mi je priznal urejen gospod, ko sva se po dolgotrajnem čakanju na tamales zapletla v pogovor. »Zato v Ameriki ne bom nikoli zares srečen.« Z rahlo melanholijo v očeh, je pritrdil, da bi se takoj vrnil v Mehiko, če bi vedel, da bodo njegovi otroci lahko tukaj našli službo.

CIUDAD DE MÉXICO

Tudi mnogi, ki danes živijo v Ciudad de México, so se pustili prepričati pravljicam o boljšem življenju.   Večino pa je mesto, ki velja za eno največjih na svetu, zelo hitro postavilo na realna tla. »De-efe« kot ga ljubkovalno kličejo domačini, namreč pestijo težave zaradi prenaseljenosti, onesnaženja in naraščajočega kriminala. Poleg tega ima  mesto, ki leži na več kot dva tisoč metrih nadmorske višine,   pod nogami zelo nestabilna tla, za povrhu pa še spi pod tiho grožnjo aktivnega vulkana Popocatépetl. Zakaj so se prvotni ustanovitelji mesta, bojeviti Azteki,  ustalili ravno na otoku sredi jezera, na dnu katerega se danes razteza današnji Ciudad de México, vedo o tem več povedati zgodovinarji.  Azteška legenda pa pripoveduje, da so prestolnico Tenochtitlan ustanovili na kraju, kamor je priletel orel  s kačo v kljunu in sedel na kaktus, saj naj bi bil po prerokbah to kraj, kjer bo vzcvetel močan azteški imperij.  Jezero se je skozi stoletja izsuševalo, mesto pa je raslo do nerazpoznavnih razsežnosti ter postalo prestolnica Združenih držav Mehike.

Mesto z največ muzeji na svetu

Foto: Mojca Ekart

Mama moje mehiške prijateljice mi je le nekaj dni pred potovanjem v Mehiko zatrdila, da delujem kot prava »latino« ženska in da se bom zlahka zlila z okolico. Na potovanju sem se večkrat od srca nasmejala njeni pripombi, ko sem dojela, da se  najmanj za glavo večja in za več odtenkov svetlejša od povprečne Mehičanke. Najbrž me je prijazna gospa želela le potolažiti,  ko sem ji zaupala, da me je strah mehiškega velemesta zaradi govoric o nevarnostih, ki prežijo na popotnike. Kljub njeni jalovi tolažbi, se je za Ciudad de México izkazalo, da ni nič bolj drugačno od drugih velemest. Kljub pomanjkanju priložnosti za kulinarično razvajanje, ki je bilo najverjetneje rezultat moje neiznajdljivosti,  sem lahko  z veliko žlico tešila svojo vedoželjnost. Mesto se namreč šopiri z največjim številom muzejev na svetu. Tako sem slabemu zraku in množicam uhajala v tihe in prostorne dvorane razstavljenih eksponatov, ki so pripovedovale zgodbe o  bogati zgodovini Mehike in njeni neverjetno pisani kulturi.  Tisto leto je  Mehika praznovala dvestoto obletnico svoje neodvisnosti, zato je s ponosom postavila na ogled najpomembnejše vidike svoje identitete. Tako sem nevede večkrat naletela na predstave na prostem, ki so uprizarjala utrinke iz mehiške zgodovine. Ena izmed bolj  nenavadnih  je bila plesna predstava azteških Indijancev, ki so jo odplesali pred baziliko Device Guadalupe. 

Mehiška kraljica

Foto: Mojca Ekart

Mehiški pesnik Octavio Paz je nekoč dejal, da je Mehičanom po dvesto letih samostojnosti ostala vera  le  v Nacionalno loterijo in Devico Marije Guadalupe. Mati vseh ljudstev ali mehiška kraljica, kot jo radi kličejo,  je lik, brez katerega Mehika danes ne bi bila to kar je. Guadalupška devica je  postala zavetnica Mehike  dvesto let potem, ko se je prikazala pokristjanjenemu azteškemu kmetu. Kot dokaz  o svojem videnju je v ogrinjalo  zavil španske vrtnice, ki so rasle na kraju, kjer se mu je prikazala Marija. Ko je pred nadškofom razgrnil ogrinjalo, se je vanju zazrla podobe Device Marije, ki nato v resničnost kmetovih besed ni več dvomil. Kmalu so na  kraju videnja postavili kapelo, poleg katere je zrasla bazilika, kjer so razstavili ogrinjalo s podobo Marije. Danes je ta kraj postal najbolj obiskano katoliško romarsko središče na svetu, kamor  se  vsako leto zgrne na milijone romarjev. Zaradi tolikšne obiskanosti je bila cerkev primorana zgraditi večjo baziliko, v katero so položili tekoči trak, da bi se izognili predolgim postankov romarjev pred ogledalom. Čeprav je ogrinjalo staro že skoraj petsto let, je še vedno izredno ohranjeno. Razlogov, zakaj je guadalupška devica tako popularna, je več, eden pa je zagotovo ta, da igra pomembno povezovalno vlogo v jezikovni, kulturni in razredni raznolikosti Mehike.

CHIAPAS

Foto: Mojca Ekart

V Mehiki sem rada obiskovala cerkve. Včasih sem odšla v cerkev, da bi se umaknila pred vročino ali preprosto odpočila od mnogih vtisov, ki so me spremljala na potovanju. Tako sem nekoč nehote prisostvovala obredu, ki ga je v skritem kotu cerkve opravljala neka indijanska družina. S krščanskim obredjem je imel ta zelo malo skupnega, razen nekaterih imen svetnikov, ki sem jih uspela razločiti v monotonem ponavljanju, ki je zvenelo kot budistično mantranje. V krogu prižganih sveč in ob močnem vonju kopala je sedel moški, ki je v rokah držal izredno umirjeno kokoš ter z njo krožil po obrednem prostoru. Obreda nisem spremljala do konca, saj sem se bala, da bo kokoš končala z zavitim vratom, čemur nisem želela biti priča. 

Kasneje sem izvedela, da je ta cerkev edina v mestu San Cristobal de las Casas, kjer dovoljujejo opravljanje poganskih obredov in žrtvovanje živali.  San Cristobal de las Casas domačini radi primerjajo z gnezdom, o čemer priča tudi njegova lega. Mesto je namreč z vseh strani obdano z gorami, med katerimi se najde tudi kakšen ugasli vulkan. »To je kraj z res dobro energijo, zato sem vsako leto prihaja vse več tujcev.« se je pohvalil eden izmed domačinov.  Na glas sem se z njim seveda strinjala, v mislih pa sem še dodala, da mnogi v Chiapas pridejo tudi zato, da bi od bliže spoznali zapatistično gibanje.  

Zapatisti

Foto: Mojca Ekart

Chiapas je ena izmed najbolj rodovitnih držav Mehike, kjer pridelujejo večino kakava, banan, koruze in  kave. Kljub izrednemu naravnemu bogastvu, se na lestvici ekonomske razvitosti nahaja na samem dnu. Deželo namreč  že stoletja izkoriščajo veleposestniki, s prilaščanjem zemlje, ki je bila v lasti indijanskih skupnostih.  Tisti indijanci, ki niso želeli postati zastonjska delovna sila,  so se morali umikati v manj dostopna področja Chiapasa. Po stoletjih zatiranja je leta 1994 izbruhnil upor,   z njim pa se je rodilo zapatistično gibanje. Zapatizem se bori proti odvzemu obdelovalnih površin,  ki so za  domorodne skupnosti glavni vir preživetja in nepravični konkurenčnosti na prehrambnem tržišču.

Palenque

Foto: Mojca Ekart

Del Chiapasa je poraščen z deževnim gozdom, ki se širi naprej v Gvatemalo. Med bujnim džungelskim rastjem leži eno bolj veličastnih mehiških najdišč s piramidami, Palenque. Džungla nikoli ne spi in tudi sam težko zatisneš oko, zavedajoč se, da je okrog tebe nešteto vrst živali, med katerimi bi mnoge z veseljem rade zlezle v tvojo vrečko z arašidi. »Potreboval sem kar nekaj mesecev, da sem se na vse te gomazeče prikazni navadil«, mi je priznal fant iz »de-efeja«, ki se je zaradi spleta okoliščin znašel v Chiapasu.  Potem, ko  je vrsto let razvažal kavo za neodvisne pridelovalcev kave, se je odločil, da se bo ustalil  v džungli in začel z ekološko pridelavo hrane.  »Na začetku sem povsod videl kače, tako da sem imel že zjutraj totalno paranojo. Sedaj  sem se jih že navadil, čeprav vem,  da je v džungli kar nekaj zelo strupenih vrst«. Nisem mu bila ravno hvaležna za tovrstno spodbudo, saj sem se ravno odpravljala na celodnevno raziskovanje džungelskega sveta.

Džungla

Takoj, ko sva z vodičem Nicom naredila nekaj korakov v džunglo, naju je požrla nepregledna goščava. Občutek, da bom stopila na kačo, se je umaknil občudovanju meni tako neznanega sveta. Plezala sva po manjših slapovih in na dnu rečice odkrila številne polžje školjke, katere naj bi jih Maji uporabljali za filtriranje vode. Povsod kamor sva prišla, je ostro oko mojega vodiča  našlo razbite košček glinenih posodic in obsidiana, vulkanskega stekla, iz katerega so izdelovali rezila. Pot naju je vodila mimo neverjetnih rastlin, ki naj bi imele zdravilne učinke. Med njimi sva odkrila tudi drevo chicle, iz katerega je nastal prvi naravni žvečilni gumi. Srečevala sva rastline, katerih trnje je bilo strupeno, videla sledove jaguarja in  na koncu uzrla tudi ogromno kačo, katere veličastna pojava pa ni vzbujala niti kančka strahu, temveč le občutek tihega občudovanja.   

QUETZALCOATL ALI PRIHOD PERNATE KAČE

Ko se je leta 1519 španski osvajalec Hernan Cortés izkrcal na obalah današnje Mehike in stopil v stik z azteškim vladarjem Moctezumo II, ga je ta sprejel z vsemi častmi.  Po zavzetju Tenochtitlana, prestolnice azteškega imperija je Cortés svoje krute metode želel opravičiti pred vladarjem.  Tako je  razširil govorice, da so ga Azteki sprejeli, misleč da se je vrnil Quetzalcoatl, vrhovni bog, ki naj bi naznanjal prihod nove dobe. Da se je s prihodom Špancev začela nova doba, o tem ni bilo dvoma, saj so Španci z vsemi sredstvi začeli vsiljevati svojo kulturo. Kljub nasilnemu spreminjanju kulture predkolumbijskih ljudstev, pa so Španci v Ameriko prinesli tudi nove tehnike obdelovanja zemlje ter  uvedli koristne izboljšave nekaterih rokodelskih obrti.

V katero smer bi  azteška, majevska in druga ljudstva stare Mehike ponesla njen razvoj, če ne bi bilo posredovanja Špancev,  ne moremo vedeti. Lahko pa si upamo trditi, da se  je v mehiški identiteti do danes ohranilo nekaj starodavne in bogate tradicije, ki se je uspela prilagoditi novim razmeram in je zato tudi preživela.

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem marca 2012 objavila v reviji GEA.

TUVINSKA ROKOBORBA - HUREŠ

Foto: EKOTUVA

Borba je osnovna zakonitost življenja. Tako kot živali v svojem naravnem okolju se tudi ljudje borimo  za hrano, družico ali ozemlje, pa čeprav velikokrat na prefinjen način. Ko človek še ni poznal orožja, se je z nevarnostmi, ki so prežale nanj na vsakem koraku, spopadal  z golimi rokami. Rokoborba je z izumom orožja postala vse manj življenjsko pomembna in je  tako danes v večji meri ohranjena le kot športna zvrst, ki gledalcem nudi sprostitev in zabavo. Ena izmed manj znanih rokoborb je tuvinska rokoborba hureš, daljni sorodnik japonske sumo rokoborbe.  Hureš je za Tuvince, nomadsko ljudstvo iz južne Sibirije,  najpomembnejši tradicionalni  šport, brez katerega ni nobene pomembne prireditve ali praznika. 

 

         Tuvinska rokoborba združuje prvinske oblike gibanja, v katerem so ohranjeni starodavni prijemi, ki temeljijo na ohranjanju ravnotežja in fizični moči. Njene korenine segajo daleč v pradavnino, ko so na gorskih vrhovih  poganska ljudstva opravljala obredno čaščenje ovaa, animističnega svetišča, postavljenega v čast duhov prednikov. Obrednemu  delu je sledila gostija, moški pa so se pomerili v tekmovanjih iz konjskih dirk, lokostrelstva in rokoborbe.

ORLOV PLES

Foto: EKOTUVA

Pred začetkom rokoborbe so vsi udeleženci zaplesali devig ali orlov ples, ki je še danes sestavni del vsakega hureša. Orel zaradi svojega ostrega vida in mogočnega letenja  pri mnogih ljudstvih sveta predstavlja simbol oblasti in moči. Za stepska ljudstva je simbolika orla še posebno pomembna, kajti orel velja za  kralja neba, le-to pa je  bivališče prednikov. Tako v nomadski kulturi ta ujeda igra vlogo poslanca vrhovnih bogov in posrednika med nebom in zemljo.  Na začetku vsakega tekmovanja vsi borci zaplešejo orlov ples, in s tem izrečejo spoštovanje »večno modremu nebu«, pred katerim so vsi enaki.  Z visoko dvignjenimi rokami se borci prelevijo v orle, ki z razprtimi krili lovijo zračne tokove in se borijo proti zakonu težnosti svojih teles. V zgodovini rokoborbe še danes krožijo legende o tistih borcih, ki so se proslavili ne toliko zaradi svojih zmag kot zaradi izredne izvedbe orlovega plesa. Ta pa v rokoborbi nima samo simbolnega pomena, temveč tudi praktičen namen, saj borci preko skoraj meditativnega gibanja ob spremljavi grlenega petja zbirajo energijo in se notranje pripravljajo na boj. Vsak devig se konča z dvema ali tremi ploski dlani ob zunanje strani beder, ki pomagajo k »prizemljitvi energije« in izražajo pripravljenost borca na spopad.   

ELEMENTI TUVINSKE ROKOBORBE

Foto: Roman Zorman

Tako kot pri vsaki rokoborbi gre tudi pri tuvinski za spopad dveh borcev. Zmaga tisti, ki uspe svojega nasprotnika zbiti na tla ali pa vsaj doseči, da se ta dotakne tal, s katerimkoli delom telesa razen stopal. Pri tem lahko uporablja prijeme od grabljenja pod pasom do spotikanja. V tuvinski rokoborbi je dovoljenih  veliko prijemov, ki so namenjeni temu, da nasprotnik izgubi ravnotežje. Poleg njih pa obstajajo tudi nedovoljeni prijemi, kot so udarci z glavo, udarci z nogo nad kolenom, stisk mišic in podobno.  Vsak boreči se par med tekmo spremlja eden sekundant, ki  med bojem svetuje obema varovancema ter skrbi, da med bojem ne pride do nedovoljenih prijemov. Ob koncu boja  zmagovalcu  na glavo posadi čepico, poražencu pa  pomaga odvezati vrvice, ki povezujejo zgornji del borilnega oblačila. S to gesto se namreč borec strinja s svojim porazom. Vsak zmagovalec po borbi ponovno zapleše orlov ples okoli droga, ki simbolizira os sveta.

    Tradicionalno  so se borci borili med seboj ne glede na svojo višino ali težo, danes pa so razvrščeni v dve kategoriji,  mejo med katerima predstavlja  teža od 70 do 85 kilogramov. Tudi časovno spopad ni bil omejen, tako se je v ljudskih pripovedkah ohranila zgodba  o dveh rokoborcih, ki sta se borila toliko časa, da se je vmes  zima že končala, pomlad pa se je  prevesila v  poletje. Danes so borbe veliko krajše, saj imajo  borci po desetih minutah pasivne borbe pravico zagrabiti nasprotnikovo oblačilo, ki jim omogoča hitrejšo zmago.

     Tradicionalno oblačilo borcev je sestavljeno iz posebne jopice in kratkih hlač, ki sta narejeni iz podložene svile in sta najpogosteje modre ali rdeče barve.  Jopica borcu pokriva roke, ramena in zgornji del hrbta, spredaj pa je zavezana z močnejšo vrvjo. Obuti so v škornje iz usnja in filca, ki so bolj kot za hojo primerni za ježo. Široka oblika škornjev daje borcem večjo možnost za ohranjanje ravnotežja, ki je ključni elementov v tuvinski rokoborbi.  

     Kljub preprostim pravilom je postati zmagovalec hureša izredno težko. Čeprav se posamezne borbe lahko dokaj hitro končajo, celotno tekmovanje traja več ur. Zmagovalec tekmovanja postane tisti, ki iz vsake borbe odide nepremagan,  zato je potrebno, da je zelo dobro telesno pripravljen ter fizično  in psihično stabilen in vzdržljiv. Poleg tega  ne sme nikoli izgubiti občutka za ravnotežje in mora obvladati veliko različnih prijemov, kajti spopada se z zelo različnimi borci.  Tisti, ki zmagajo na  najpomembnejših tekmovanjih,  postanejo med Tuvinci pravi junaki, o katerih začnejo krožiti skoraj epske legende. Tako kot na primer o borcu, ki je lahko dvignil kamen, ki je tehtal več kot 400 kilogramov ali pa o tistema, ki je z lastnimi rokami dobesedno prijel bika za roge,  ga zvalil na tla in zvezal. Zmagovalci, odvisno od tega kolikokrat in na kakšnih tekmovanjih so zmagali, dobijo naziv »slona«, »leva«, »sokola« ali »tigra«.  Najpomembnejša naziv  je titula »velikana«, ki ga so ga začeli podeljevati šele pred kratkim in je namenjen vsem večkratnim zaporednim zmagovalcem na turnirjih z najmanj 128 borci. Do sedaj je edini borec, ki ima ta naziv  Ajas Monguš, ki se poleg šestnajstih nazivov prvaka Tuve, ponaša tudi s petkratno zmago  na evropskih prvenstvih in dvakratno zmago na svetovnih prvenstvih v  sumo borbi.  Kot zmagovalec na mednarodnem turnirju v Tokio je postavil na realna tla vzvišene domačine, ki so do takrat menili, da so v sumo rokoborbi nepremagljivi.  

NAADIM 2011

Foto: Roman Zorman

 Leta 2011 je v Tuvi sovpadalo praznovanje  petindevetdesete obletnice ustanovitve republike in  Naadim, najpomembnejši praznik v letu. Tako je v sredini avgusta potekalo veliko tekmovanje v hurešu,  na katerem  je sodelovalo 256 borcev iz vseh tuvinskih rajonov.  Absolutni zmagovalec je bil Andrej  Hertek, ki je za  glavno nagrado dobil avtomobil znamke Lada.  Tekmovanje si je poleg najpomembnejših tuvinskih veljakov ogledalo še najmanj osem tisoč gledalcev, večino sedišč in vsa stojišča pa so bila brezplačna. Prav v ta namen so v glavnemu mestu Tuve prenovili stadion »Hureš«, ki je namenjen samo za tekmovanja v tuvinski rokoborbi. Tradicija veleva, da morajo biti vsa tekmovanja organizirana pod odprtim nebom, zato je tudi stadion »Hureš« brez strehe. Večkrat se manjša tekmovanja organizira kar sredi stepske ravnice, kjer prizorišče boja omejuje le krog vozil in gledalcev.

     V svojem bistvu borba ne skriva želje po premagovanju nasprotnika in zmagi, temveč predvsem uči borca in gledalca, da se pred ovirami ne obupa in da se pravi borec v življenju, ne samo na tekmi,  nikoli ne preda. Zato tuvinski narod v enaki meri spoštuje  poražence in zmagovalce, saj je tuvinska rokoborba šport, kjer sta častno bojevanje in spoštovanje med nasprotniki zelo pomembna. 

Besedilo: Mojca Ekart

Članek sem decembra 2011 objavila v reviji GEA.

TUVINSKO GRLENO PETJE

Foto: Katja Pandel

Čeprav  je zvok  univerzalni jezik človeštva, se v  vsaki kulturi izrazi drugače.  V tradicionalni glasbi so ohranjeni  zametki pradavnega dojemanja zvoka,  ki je dosegel človeka skozi zvočno kuliso narave. Naj je to sikajoče šumenje vetra  ali rezko pokanje ledu  - zvoki, ki potujejo skozi pokrajino določajo okvir posamezni glasbeni kulturi. Surovi zvoki tuvinske glasbe pojejo o neskončni pokrajini in zemlji, ki ji niso tuje podnebne skrajnosti.  Glasbeno izročilo Tuvincev je prežeto z brezpogojno ljubeznijo do narave, njena divja lepota pa je  temelj, iz katerega se je rodilo tuvinsko grleno petje. To s svojo edinstveno tehniko dokazuje kako veličasten inštrument je lahko človeško telo.

REPUBLIKA TUVA

Foto: Katja Pandel

Republika Tuva leži  na jugu Vzhodne Sibirije in  meji na Mongolijo, Kitajsko in Kazahstan. Stepska pokrajina se na vzhodu in jugu  vzpne v Sajansko in Altajsko gorovje, kjer  izvira Jenisej,  ena izmed najdaljših rek na svetu.  Ob sotočju Malega in Velikega
Jeniseja je nastalo  mesto Kizil, ki je danes prestolnica Tuve in  velja za geografsko središče Azije.  Kultura današnjih Tuvincev izvira iz nomadskega načina življenja. Dolge, mrzle zime ter kratka, a vroča poletja  so nomadska plemena silila, da so večkrat letno menjavala svoja bivališča. Pozimi so se selili  na visoko ležeče predele, kjer so bile temperature višje, poletja pa so preživljali v nižinah,   v bližini rek, kjer je  bilo več možnosti za pašno živinorejo. Vzreja konjev, velblodov ali sarlikov, posebne vrste jakov, podobnih bizonom, je bila in je ponekod še danes za tuvinske nomade glaven vir preživetja. Soodvisnost od narave je  rodila verovanje v duhove narave, iz katerega se je razvil kult šamanizma. Danes je poleg šamanizma v Tuvi razširjen tudi   budizem, ki se je kot uradna religija utrdil že konec osemnajstega stoletja.

        Po pestrem zgodovinskem dogajanju, ki je potiskalo Tuvo v naročja večjih sosed, je danes Republika Tuva del  Ruske Federacije.  Kot avtonomna republika ima svojo ustavo, državne simbole in jezik. Tuvinski jezik, ki spada v turško-mongolsko skupino jezikov, govori nekaj več kot tristo tisoč ljudi  in ima štiri dialekte. Nanj je močno vplivala stara mongolščina, s katero si je do leta 1930  delil  tudi pisavo, danes pa je tuvinska pisava podobna ruski cirilici. 

         Tuvinska tradicionalna  kultura je bogata in pestra,  nedvomno  pa v njej najpomembnejše mesto  zaseda  glasbeno ustvarjanje. Visoka razvitost tuvinske glasbene kulture je plod ustvarjanja mnogih rodov nadarjenih pevcev, glasbenikov in pripovedovalcev.    Največja posebnost in nacionalni ponos predstavlja nenavaden stil petja, ki je pronical  v vsa področja kulturnega  in družbenega življenja. Vsaka nota v življenju tuvinskega naroda je odpeta s posebno tehniko grlenega petja. Grleno pojejo pastirji,  ko pasejo jake, šamani ob obrednem »kamljanju« in glasbene skupine, ki nastopajo na koncertnih prireditvah. 

KORENINE  GRLENEGA PETJA

Foto: Katja Pandel

Tuvinska legenda pripoveduje o dečku, ki je v gorah živel popolnoma sam. Življenje v samoti  je tešil s poslušanjem zvokov gora. Včasih so se med stenami, od katerih se je odbijal zrak in veter, ki je prihajal iz doline,  razlegali večglasni odmevi. Nekega večerja je deček sedel na gorski polici  in    očaran nad nenavadnimi zvoki, pričel posnemati gorski odmev. Veter je njegov petje ponesel v dolino,  ljudje pa so  nenavaden zvok poimenovali hoomej.  Tako naj bi se rodilo grleno petje.

      Ta legenda nazorno govori o tem, kako pomembno vlogo je imela narava pri nastanku grlenega petja. V animističnem verovanju,  kjer je narava prostor za religiozno čaščenje,  so pevci s svojim glasom posnemali zvoke iz narave, od  oglašanja divjih zveri do zavijanja vetra, da bi  prišli  v stik z njeno prvinsko silo.  Bolj kot je pevcu uspelo pronicati v samo bistvo teh zvokov in s petjem predati »živo življenje«, večja je bila njegova umetniška vrednost. Tako je v začetku svojega razvoja grleno petje obstajalo predvsem kot neka predglasbena oblika, ki se je šele skozi razvoj izoblikovala v samostojen umetniški pojav. Ko  so pevci ob posnemanju naravnih zvokov, začeli dodajati melodijo se je rodilo  grleno petje, ki ga v Tuvi pojejo danes. 

Foto: Katja Pandel

       Nekateri muzikologi zmotno trdijo, da se je tuvinsko grleno petje razvilo v sedemnajstem stoletju, ko se je v Tuvo razširil  tibetanski budizem.  Čeprav gre pri budističnih lamah  in tuvinskih pevcih  za podobno  tehniko petja, med njima obstaja nekaj bistvenih razlik. Tibetanski menihi pojejo grleno le ob budističnih obredih in grleno petje ni del ljudske glasbene tradicije kot pri Tuvincih. Tibetanski lame izvajajo monotono petje enega nizkega tona in za eno oktavo višjega drugega tona. Tuvinsko grleno petje pa je slogovno veliko bolj raznovrstno in temelji na posnemanju zvokov iz narave. Prav zaradi animistične narave petja, se domneva da je izvor grlenega petja mogoče iskati v najstarejših časih, vsekakor pa je starejše od epa, ki se je v Tuvi pojavil z nastankom fevdalnih družbenih odnosov, to je med 6. in 8. stoletjem. 

TEHNIKA  PETJA

Foto: Mojca Ekart

Grleno petje je poleg Tuve razširjeno tudi v Hakaziji, Mongoliji, Burjatiji,  na Altaju,  v Tibetu in drugod po svetu. Kljub temu, da je bilo življenje Tuvincev vedno tesno povezano s sosednjimi ljudstvi, s katerimi si delijo vrsto kulturnih  podobnosti, ima tuvinska glasbena kultura svoje posebnosti.  Mnogi strokovnjaki so si edini,  da je tuvinsko grleno petje eno izmed najbolj razvitih in raznovrstnih vrst grlenega petja na svetu.

       Osnova tehnike tuvinskega grlenega petja   je alikvotno petje. V glasbi so alikvotni toni   neslišni sozveneči toni osnovnega tona, ki skupaj z njim ustvarjajo zven in mu določajo  barvo. Pri alikvotnem petju pevec s posebno tehniko ojača alikvotni ton in ga poje skupaj z osnovnim tonom ter tako ustvarja večglasni solo. Pri večin tehnik tuvinskega grlenega petja  osnovni ton zveni kot monotono zvenenje, njegova višina pa se skozi pesem večinoma ne spreminja. Melodijo drugega glasu ustvarjajo različno visoki alikvotni toni, ki so po naravi rezki in podobni žvižgom. Nenavadni zvoki, ki nastajajo,  so rezultat neprekinjenega dihanja, ustvarjanja pritiska v prsni votlini in posebnega delovanja glasilk, grla in  ustne votline. 

      Tuvinsko grleno petje se deli na  pet glavnih pevskih stilov. Ti so  hoomej,  sigit,  kargiraa, ezengileer in borbannadir. Osnovna pevska tehnika, ki se uporablja pri petju teh stilov je horekteer  ali  zvok, ki ga pevec formira v prsni votlini in z njim ustvarja dvoglasni solo.   Najbolj razširjen  pevski stil v Tuvi je hoomej, po katerem se imenuje tudi mednarodni pevski festival grlenega petja. To je  zelo melodičen pevski stil, za katerega je značilen težak in brenčeč zvok nizkih frekvenc. Pri petju hoomeja je  glasba oziroma način izvedbe pomembnejši od besedila, če pa se le-to vključi v petje   je to običajno tekst iz uspavank.  Hoomeju podoben stil je borbannadir, ki prav tako temelji na petju iz prsne votline.   Ime stila borbannadir prihaja iz tuvinskega glagola borbannat, ki pomeni »obračati nekaj okroglega ali valiti«. Za ta stil je  značilna stalna ritmična podlaga in temelji na enakomernem ritmičnem staccatu. Podoben ritmu borbannadirja ima  stil ezengileer.  Zvok, ki ga oponaša, je udarjanje stremen ob podsedelnico, ki  med konjskim drncem oddajajo enakomeren ritmični zvok.   Četrti stil grlenega petja je  sigit, ki ga pevec poje  kot   tiho melodijo v nizkih tonih, istočasno  pa proizvaja visok oster zvok, podoben žvižgu. Sigit je stil pastirjev, ki sedeč ob reki pojejo o naravi. Zvok petega stila   kargiraa je podoben hropenju in po izročilu naj bi ta nastal med rejci velblodov.  Petje kargiraa naj bi  posnemalo zvok vznemirjenega poskakovanja velblodje samice, ki  objokuje svojega mrtvega mladiča. Ta stila ima dve podzvrsti gorski oziroma jamski kargiraa (dag kargiraa)  in stepni kargiraa (hovu kargiraa).

PEVCI 

Foto: EKOTUVA

Grleno petje je tradicija, ki je prehajala iz roda v rod preko ustnega izročila. Po nekaterih statističnih podatkih zna peti grleno vsak peti Tuvinec .   Čeprav v Tuvi danes  obstajajo šole grlenega petja, se še vedno veliko pevcev petja nauči od svojih starih staršev. V tuvinski družbi so bili mojstrski hoomejži (pevci grlenega petja) pri vseh slojih izredno spoštovani.  Ker nenavadni zvoki tuvinskega grlenega petja nastajajo zaradi  pritiska zraka v prsni votlini, so grleno petje smeli peti le moški, ker naj bi  škodovalo zdravju žensk. V preteklosti je obstajalo mnogo tabujev povezanih z ženskami in grlenim petjem. Ženskam so odsvetovali, včasih celo prepovedali, izvajanje grlenega petja, saj bi lahko ženska hoomejži s petjem vplivala na slabšo reproduktivno moč svojih moških sorodnikov ali pa bi si »priklicala« težave pri porodu.  Tem prepričanjem navkljub, ki so danes v tuvinski družbi še vedno precej prisotna, se  danes vedno več pripadnic nežnejšega spola odloča, da bi se preizkusile v grlenem petju. Prva in edina ženska skupina v Tuvi, ki izvaja vse stile grlenega petja, je skupina Tiva Kizi, ki s svojimi nastopi že deset let vzbuja občudovanje, pa tudi zgražanje.

       Tudi če pozabimo na tradicionalne tabuje, nedvomno velja, da   je izvajanje grlenega petje izredno naporno.   Nekateri izvajalci pričajo, da jih po petinštiridesetih minutah neprekinjenega petja popade močna  vrtoglavica, ki je posledica pomanjkanja zraka v krvi. Dokazano je, da zadrževanje zraka dolgoročno vpliva na zdravje  in lahko predstavlja močan stres za srčni obtok in živčni sistem. Zaradi možnih negativnih učinkov, ki ga ima tovrstno petje na telo, se v današnjem času  strokovnjaki, ki so se zbrali pod okriljem Mednarodnega znanstvenega centra Hoomej, trudijo, da bi se uzakonila predčasna upokojitev za vse profesionalne izvajalce tuvinskega grlenega petja. 

      Pevci grlenega petja v tuvinski družbi uživajo visoko spoštovanje, če posebno, če združujejo talent in izvirno izvedbo ustaljenih ljudskih napevov. Med znane izvajalce spadata  veliki mojster hoomeja Soruktu Kirgis in Maržimal Ondar, ki je izučil nekaj izjemnih pevcev.  V tujini so se proslavili izredno nadarjena pevka Sainkho Namtchylak, ki v eksperimentalno petje, katerega obseg šteje celih sedem oktav, vključuje stile grlenega petja, in skupina Jat-Ha, ki tuvinsko ljudsko glasbo združuje s sodobno glasbo, predvsem   rockom.   Svetovno najbolj poznana je  skupina  Huun-Huur-Tu, ki se odlikuje po izredno profesionalnem izvajanju grlenega petja in širokem repertoarju različnih stilov. Skupina na svojih nastopih uporablja tradicionalne inštrumente kot so igilj, homus, došpuluur in šamanski boben.

GLASBILA

Foto: Katja Pandel

Izvajalci grlenega petja pogosto spremljajo svoj nastop s tradicionalnimi inštrumenti. Eden izmed njih je igilj, tradicionalno brenkalo, ki posnema obliko puščice, ki je bilo najpomembnejše  orožja ne samo Tuvincev, ampak tudi drugih nomadskih plemen. Ogrodje je narejeno  iz  borovega, macesnovega ali cedrovega lesa, trup   pa je oblečen v kozlovsko ali jelenovo kožo. Nanjo sta pripeti dve struni, ki sta narejeni iz konjskih dlak,in sta med seboj uglašeni v kvarti ali kvinti. Zvok igilja je podoben zvokom violončela.  

         Najbolj razširjeno glasbilo v vsakdanjem življenju Tuvincev je nedvomno homus. To je manjši inštrument, ki se pojavlja pri mnogih Azijskih ljudstvih, poznan pa je tudi v Evropi. Pri Slovencih ga poznamo pod imenom drumljica. Izvajalec pri igranju na humus spreminja obliko ustne votline in tako proizvaja zvoke, ki so podobni glasovom pri grlenem petju.  V tuvinski glasbi se igra na  tri različice homusa. Kovinski ali temir-homus uporabljajo večinoma ženske,  moški pa igrajo na lesen,  ijaš homus,  in bambusov ali trstikov vargan (kuluzun homus).  Čeprav glasbai, ki prihajaja iz homusa, niso zelo raznolika,  ima vsaka tuvinska  regija   svojo melodijo, ki jo igrajo na homusu.    

       

MEDNARODNI HOOMEI FESTIVAL

Foto: Katja Pandel

Vsakih nekaj let v Kizilu, glavnem mestu Tuve,  organizirajo mednarodni Hoomej festival, ki poleg tekmovanja vključuje znanstveni simpozij grlenega petja. Organizacija poteka pod vodstvom Mednarodnega znanstvenega centra Hoomej, katerega glavna naloga je ohranjanje in razvoj tradicionalne kulture horekteer petja. Poleg tega, da v okviru organizacije delujejo najpomembnejši muzikologi in znanstveniki s področja tuvinskega grlenega petja, se v centru ukvarjajo tudi z izobraževanjem mladih nadarjenih izvajalcev in socialno zaščito vseh pevcev grlenega petja.

       V času festivala v Tuvo  pripotujejo pevci, strokovnjaki in navdušenci iz vsega sveta, da bi se udeležili glasbenega tekmovanja ali  prisostvovali na strokovnih predavanjih o tehnikah in učinkih tuvinskega grlenega petja in glasbe na človeka. Festival svečano otvorijo šamani s posebnim skupinskim obredom, vsak tekmovalec pa se pred začetkom festivala sprehodi okoli in dotakne   budističnega molilnega mlina, ki naj  bi mu na tekmovanju prinesel srečo. Udeleženci se na tekmovanju pomerijo v različnih starostnih skupinah, zasedbah in pevskih stilih. Na tekmovanju lahko sodelujejo od najmlajših do najstarejših pevcev, posebna sekcija pa je dodeljena tujcem, ki lahko stile tuvinskega grlenega petja izvajajo na  visoki profesionalni ravni ali pa so le preprosta atrakcija. Na tekmovanju v različnih kategorijah podelijo vrsto nagrad, najprestižnejši pa je  naziv najboljšega izvajalca stila hoomej. Ob zaključku tekmovanja se vsi sodelujoči zberejo na svečanem zaključnem koncertu in skupaj z nacionalnim tuvinskim orkestrom zapojejo tuvinsko himno.

       Ob festivalu poteka veliko spremljevalnih dogodkov, ki prikazujejo tradicionalno kulturo Tuvincev. Med njimi je vsekakor zanimivejša postavitev mesteca z jurtami, ki prihajajo iz različnih tuvinskih regij ali kožunov. Vsaka izmed jurt ima svojo specifično obliko in barvo, odvisno od tega ali družina, ki je lastnica te jurte, prihaja iz stepskega ali gorskega kožuna. Dokler traja festival, družina v  jurti sprejema goste, kjer jim postreže s tradicionalnimi jedmi iz svoje regije in pokaže tujcem zanimive običaje. Družine, ki s svojimi jurtami sodelujejo pri postavitvi mesteca, se potegujejo za laskavi naziv najlepše jurte festivala. Ker družina poleg svojega bivališča predstavlja celo svojo regijo, je zmaga na izboru velika čast. Mednarodni Hoomej festival ne poteka vsako leto, zato je takrat, ko poteka,   za Tuvo  to najpomembnejši dogodek leta, saj lahko s festivalom predstavijo širši mednarodni javnosti svojo kulturo in način življenja. 

Foto: Katja Pandel

Dojemanje, da je mogoče s posnemanja zvoka  pronicati v samo bistvo stvari, izhaja iz najstarejših časov. Zvoki so prisotni vedno ter povsod, kajti popolna tišina ne obstaja.  Tuvinski zvok je oblikovala sibirska pokrajina in nomadski način življenja. Repertoar tuvinske glasbe sestavlja ritmična podlaga konjskega topota in  rezki zvoki, ki se s svojo predirljivostjo širijo v oddaljene kotičke tuvinske pokrajine. Vsak glas je prežet z globoko naklonjenostjo do narave, ki jo še danes čutijo Tuvinci. O tem priča že besedilo tuvinske himne, ki pripoveduje o pevcu, ki poje hvalnico gozdovom in zemlji, na kateri se je rodil, in ki mu daje vse potrebno za srečno življenje. Zato ni nič nenavadno, da Tuvinci še danes s pristnim ponosom pojejo in nesejo glas o skriti deželi, v kateri je narava ostala neločljiv del nekega ljudstva.    

Avtor: Mojca Ekart

Članek sem maja 2011 objavila v reviji GEA.