TUVINSKO GRLENO PETJE

Foto: Katja Pandel

Čeprav  je zvok  univerzalni jezik človeštva, se v  vsaki kulturi izrazi drugače.  V tradicionalni glasbi so ohranjeni  zametki pradavnega dojemanja zvoka,  ki je dosegel človeka skozi zvočno kuliso narave. Naj je to sikajoče šumenje vetra  ali rezko pokanje ledu  - zvoki, ki potujejo skozi pokrajino določajo okvir posamezni glasbeni kulturi. Surovi zvoki tuvinske glasbe pojejo o neskončni pokrajini in zemlji, ki ji niso tuje podnebne skrajnosti.  Glasbeno izročilo Tuvincev je prežeto z brezpogojno ljubeznijo do narave, njena divja lepota pa je  temelj, iz katerega se je rodilo tuvinsko grleno petje. To s svojo edinstveno tehniko dokazuje kako veličasten inštrument je lahko človeško telo.

REPUBLIKA TUVA

Foto: Katja Pandel

Republika Tuva leži  na jugu Vzhodne Sibirije in  meji na Mongolijo, Kitajsko in Kazahstan. Stepska pokrajina se na vzhodu in jugu  vzpne v Sajansko in Altajsko gorovje, kjer  izvira Jenisej,  ena izmed najdaljših rek na svetu.  Ob sotočju Malega in Velikega
Jeniseja je nastalo  mesto Kizil, ki je danes prestolnica Tuve in  velja za geografsko središče Azije.  Kultura današnjih Tuvincev izvira iz nomadskega načina življenja. Dolge, mrzle zime ter kratka, a vroča poletja  so nomadska plemena silila, da so večkrat letno menjavala svoja bivališča. Pozimi so se selili  na visoko ležeče predele, kjer so bile temperature višje, poletja pa so preživljali v nižinah,   v bližini rek, kjer je  bilo več možnosti za pašno živinorejo. Vzreja konjev, velblodov ali sarlikov, posebne vrste jakov, podobnih bizonom, je bila in je ponekod še danes za tuvinske nomade glaven vir preživetja. Soodvisnost od narave je  rodila verovanje v duhove narave, iz katerega se je razvil kult šamanizma. Danes je poleg šamanizma v Tuvi razširjen tudi   budizem, ki se je kot uradna religija utrdil že konec osemnajstega stoletja.

        Po pestrem zgodovinskem dogajanju, ki je potiskalo Tuvo v naročja večjih sosed, je danes Republika Tuva del  Ruske Federacije.  Kot avtonomna republika ima svojo ustavo, državne simbole in jezik. Tuvinski jezik, ki spada v turško-mongolsko skupino jezikov, govori nekaj več kot tristo tisoč ljudi  in ima štiri dialekte. Nanj je močno vplivala stara mongolščina, s katero si je do leta 1930  delil  tudi pisavo, danes pa je tuvinska pisava podobna ruski cirilici. 

         Tuvinska tradicionalna  kultura je bogata in pestra,  nedvomno  pa v njej najpomembnejše mesto  zaseda  glasbeno ustvarjanje. Visoka razvitost tuvinske glasbene kulture je plod ustvarjanja mnogih rodov nadarjenih pevcev, glasbenikov in pripovedovalcev.    Največja posebnost in nacionalni ponos predstavlja nenavaden stil petja, ki je pronical  v vsa področja kulturnega  in družbenega življenja. Vsaka nota v življenju tuvinskega naroda je odpeta s posebno tehniko grlenega petja. Grleno pojejo pastirji,  ko pasejo jake, šamani ob obrednem »kamljanju« in glasbene skupine, ki nastopajo na koncertnih prireditvah. 

KORENINE  GRLENEGA PETJA

Foto: Katja Pandel

Tuvinska legenda pripoveduje o dečku, ki je v gorah živel popolnoma sam. Življenje v samoti  je tešil s poslušanjem zvokov gora. Včasih so se med stenami, od katerih se je odbijal zrak in veter, ki je prihajal iz doline,  razlegali večglasni odmevi. Nekega večerja je deček sedel na gorski polici  in    očaran nad nenavadnimi zvoki, pričel posnemati gorski odmev. Veter je njegov petje ponesel v dolino,  ljudje pa so  nenavaden zvok poimenovali hoomej.  Tako naj bi se rodilo grleno petje.

      Ta legenda nazorno govori o tem, kako pomembno vlogo je imela narava pri nastanku grlenega petja. V animističnem verovanju,  kjer je narava prostor za religiozno čaščenje,  so pevci s svojim glasom posnemali zvoke iz narave, od  oglašanja divjih zveri do zavijanja vetra, da bi  prišli  v stik z njeno prvinsko silo.  Bolj kot je pevcu uspelo pronicati v samo bistvo teh zvokov in s petjem predati »živo življenje«, večja je bila njegova umetniška vrednost. Tako je v začetku svojega razvoja grleno petje obstajalo predvsem kot neka predglasbena oblika, ki se je šele skozi razvoj izoblikovala v samostojen umetniški pojav. Ko  so pevci ob posnemanju naravnih zvokov, začeli dodajati melodijo se je rodilo  grleno petje, ki ga v Tuvi pojejo danes. 

Foto: Katja Pandel

       Nekateri muzikologi zmotno trdijo, da se je tuvinsko grleno petje razvilo v sedemnajstem stoletju, ko se je v Tuvo razširil  tibetanski budizem.  Čeprav gre pri budističnih lamah  in tuvinskih pevcih  za podobno  tehniko petja, med njima obstaja nekaj bistvenih razlik. Tibetanski menihi pojejo grleno le ob budističnih obredih in grleno petje ni del ljudske glasbene tradicije kot pri Tuvincih. Tibetanski lame izvajajo monotono petje enega nizkega tona in za eno oktavo višjega drugega tona. Tuvinsko grleno petje pa je slogovno veliko bolj raznovrstno in temelji na posnemanju zvokov iz narave. Prav zaradi animistične narave petja, se domneva da je izvor grlenega petja mogoče iskati v najstarejših časih, vsekakor pa je starejše od epa, ki se je v Tuvi pojavil z nastankom fevdalnih družbenih odnosov, to je med 6. in 8. stoletjem. 

TEHNIKA  PETJA

Foto: Mojca Ekart

Grleno petje je poleg Tuve razširjeno tudi v Hakaziji, Mongoliji, Burjatiji,  na Altaju,  v Tibetu in drugod po svetu. Kljub temu, da je bilo življenje Tuvincev vedno tesno povezano s sosednjimi ljudstvi, s katerimi si delijo vrsto kulturnih  podobnosti, ima tuvinska glasbena kultura svoje posebnosti.  Mnogi strokovnjaki so si edini,  da je tuvinsko grleno petje eno izmed najbolj razvitih in raznovrstnih vrst grlenega petja na svetu.

       Osnova tehnike tuvinskega grlenega petja   je alikvotno petje. V glasbi so alikvotni toni   neslišni sozveneči toni osnovnega tona, ki skupaj z njim ustvarjajo zven in mu določajo  barvo. Pri alikvotnem petju pevec s posebno tehniko ojača alikvotni ton in ga poje skupaj z osnovnim tonom ter tako ustvarja večglasni solo. Pri večin tehnik tuvinskega grlenega petja  osnovni ton zveni kot monotono zvenenje, njegova višina pa se skozi pesem večinoma ne spreminja. Melodijo drugega glasu ustvarjajo različno visoki alikvotni toni, ki so po naravi rezki in podobni žvižgom. Nenavadni zvoki, ki nastajajo,  so rezultat neprekinjenega dihanja, ustvarjanja pritiska v prsni votlini in posebnega delovanja glasilk, grla in  ustne votline. 

      Tuvinsko grleno petje se deli na  pet glavnih pevskih stilov. Ti so  hoomej,  sigit,  kargiraa, ezengileer in borbannadir. Osnovna pevska tehnika, ki se uporablja pri petju teh stilov je horekteer  ali  zvok, ki ga pevec formira v prsni votlini in z njim ustvarja dvoglasni solo.   Najbolj razširjen  pevski stil v Tuvi je hoomej, po katerem se imenuje tudi mednarodni pevski festival grlenega petja. To je  zelo melodičen pevski stil, za katerega je značilen težak in brenčeč zvok nizkih frekvenc. Pri petju hoomeja je  glasba oziroma način izvedbe pomembnejši od besedila, če pa se le-to vključi v petje   je to običajno tekst iz uspavank.  Hoomeju podoben stil je borbannadir, ki prav tako temelji na petju iz prsne votline.   Ime stila borbannadir prihaja iz tuvinskega glagola borbannat, ki pomeni »obračati nekaj okroglega ali valiti«. Za ta stil je  značilna stalna ritmična podlaga in temelji na enakomernem ritmičnem staccatu. Podoben ritmu borbannadirja ima  stil ezengileer.  Zvok, ki ga oponaša, je udarjanje stremen ob podsedelnico, ki  med konjskim drncem oddajajo enakomeren ritmični zvok.   Četrti stil grlenega petja je  sigit, ki ga pevec poje  kot   tiho melodijo v nizkih tonih, istočasno  pa proizvaja visok oster zvok, podoben žvižgu. Sigit je stil pastirjev, ki sedeč ob reki pojejo o naravi. Zvok petega stila   kargiraa je podoben hropenju in po izročilu naj bi ta nastal med rejci velblodov.  Petje kargiraa naj bi  posnemalo zvok vznemirjenega poskakovanja velblodje samice, ki  objokuje svojega mrtvega mladiča. Ta stila ima dve podzvrsti gorski oziroma jamski kargiraa (dag kargiraa)  in stepni kargiraa (hovu kargiraa).

PEVCI 

Foto: EKOTUVA

Grleno petje je tradicija, ki je prehajala iz roda v rod preko ustnega izročila. Po nekaterih statističnih podatkih zna peti grleno vsak peti Tuvinec .   Čeprav v Tuvi danes  obstajajo šole grlenega petja, se še vedno veliko pevcev petja nauči od svojih starih staršev. V tuvinski družbi so bili mojstrski hoomejži (pevci grlenega petja) pri vseh slojih izredno spoštovani.  Ker nenavadni zvoki tuvinskega grlenega petja nastajajo zaradi  pritiska zraka v prsni votlini, so grleno petje smeli peti le moški, ker naj bi  škodovalo zdravju žensk. V preteklosti je obstajalo mnogo tabujev povezanih z ženskami in grlenim petjem. Ženskam so odsvetovali, včasih celo prepovedali, izvajanje grlenega petja, saj bi lahko ženska hoomejži s petjem vplivala na slabšo reproduktivno moč svojih moških sorodnikov ali pa bi si »priklicala« težave pri porodu.  Tem prepričanjem navkljub, ki so danes v tuvinski družbi še vedno precej prisotna, se  danes vedno več pripadnic nežnejšega spola odloča, da bi se preizkusile v grlenem petju. Prva in edina ženska skupina v Tuvi, ki izvaja vse stile grlenega petja, je skupina Tiva Kizi, ki s svojimi nastopi že deset let vzbuja občudovanje, pa tudi zgražanje.

       Tudi če pozabimo na tradicionalne tabuje, nedvomno velja, da   je izvajanje grlenega petje izredno naporno.   Nekateri izvajalci pričajo, da jih po petinštiridesetih minutah neprekinjenega petja popade močna  vrtoglavica, ki je posledica pomanjkanja zraka v krvi. Dokazano je, da zadrževanje zraka dolgoročno vpliva na zdravje  in lahko predstavlja močan stres za srčni obtok in živčni sistem. Zaradi možnih negativnih učinkov, ki ga ima tovrstno petje na telo, se v današnjem času  strokovnjaki, ki so se zbrali pod okriljem Mednarodnega znanstvenega centra Hoomej, trudijo, da bi se uzakonila predčasna upokojitev za vse profesionalne izvajalce tuvinskega grlenega petja. 

      Pevci grlenega petja v tuvinski družbi uživajo visoko spoštovanje, če posebno, če združujejo talent in izvirno izvedbo ustaljenih ljudskih napevov. Med znane izvajalce spadata  veliki mojster hoomeja Soruktu Kirgis in Maržimal Ondar, ki je izučil nekaj izjemnih pevcev.  V tujini so se proslavili izredno nadarjena pevka Sainkho Namtchylak, ki v eksperimentalno petje, katerega obseg šteje celih sedem oktav, vključuje stile grlenega petja, in skupina Jat-Ha, ki tuvinsko ljudsko glasbo združuje s sodobno glasbo, predvsem   rockom.   Svetovno najbolj poznana je  skupina  Huun-Huur-Tu, ki se odlikuje po izredno profesionalnem izvajanju grlenega petja in širokem repertoarju različnih stilov. Skupina na svojih nastopih uporablja tradicionalne inštrumente kot so igilj, homus, došpuluur in šamanski boben.

GLASBILA

Foto: Katja Pandel

Izvajalci grlenega petja pogosto spremljajo svoj nastop s tradicionalnimi inštrumenti. Eden izmed njih je igilj, tradicionalno brenkalo, ki posnema obliko puščice, ki je bilo najpomembnejše  orožja ne samo Tuvincev, ampak tudi drugih nomadskih plemen. Ogrodje je narejeno  iz  borovega, macesnovega ali cedrovega lesa, trup   pa je oblečen v kozlovsko ali jelenovo kožo. Nanjo sta pripeti dve struni, ki sta narejeni iz konjskih dlak,in sta med seboj uglašeni v kvarti ali kvinti. Zvok igilja je podoben zvokom violončela.  

         Najbolj razširjeno glasbilo v vsakdanjem življenju Tuvincev je nedvomno homus. To je manjši inštrument, ki se pojavlja pri mnogih Azijskih ljudstvih, poznan pa je tudi v Evropi. Pri Slovencih ga poznamo pod imenom drumljica. Izvajalec pri igranju na humus spreminja obliko ustne votline in tako proizvaja zvoke, ki so podobni glasovom pri grlenem petju.  V tuvinski glasbi se igra na  tri različice homusa. Kovinski ali temir-homus uporabljajo večinoma ženske,  moški pa igrajo na lesen,  ijaš homus,  in bambusov ali trstikov vargan (kuluzun homus).  Čeprav glasbai, ki prihajaja iz homusa, niso zelo raznolika,  ima vsaka tuvinska  regija   svojo melodijo, ki jo igrajo na homusu.    

       

MEDNARODNI HOOMEI FESTIVAL

Foto: Katja Pandel

Vsakih nekaj let v Kizilu, glavnem mestu Tuve,  organizirajo mednarodni Hoomej festival, ki poleg tekmovanja vključuje znanstveni simpozij grlenega petja. Organizacija poteka pod vodstvom Mednarodnega znanstvenega centra Hoomej, katerega glavna naloga je ohranjanje in razvoj tradicionalne kulture horekteer petja. Poleg tega, da v okviru organizacije delujejo najpomembnejši muzikologi in znanstveniki s področja tuvinskega grlenega petja, se v centru ukvarjajo tudi z izobraževanjem mladih nadarjenih izvajalcev in socialno zaščito vseh pevcev grlenega petja.

       V času festivala v Tuvo  pripotujejo pevci, strokovnjaki in navdušenci iz vsega sveta, da bi se udeležili glasbenega tekmovanja ali  prisostvovali na strokovnih predavanjih o tehnikah in učinkih tuvinskega grlenega petja in glasbe na človeka. Festival svečano otvorijo šamani s posebnim skupinskim obredom, vsak tekmovalec pa se pred začetkom festivala sprehodi okoli in dotakne   budističnega molilnega mlina, ki naj  bi mu na tekmovanju prinesel srečo. Udeleženci se na tekmovanju pomerijo v različnih starostnih skupinah, zasedbah in pevskih stilih. Na tekmovanju lahko sodelujejo od najmlajših do najstarejših pevcev, posebna sekcija pa je dodeljena tujcem, ki lahko stile tuvinskega grlenega petja izvajajo na  visoki profesionalni ravni ali pa so le preprosta atrakcija. Na tekmovanju v različnih kategorijah podelijo vrsto nagrad, najprestižnejši pa je  naziv najboljšega izvajalca stila hoomej. Ob zaključku tekmovanja se vsi sodelujoči zberejo na svečanem zaključnem koncertu in skupaj z nacionalnim tuvinskim orkestrom zapojejo tuvinsko himno.

       Ob festivalu poteka veliko spremljevalnih dogodkov, ki prikazujejo tradicionalno kulturo Tuvincev. Med njimi je vsekakor zanimivejša postavitev mesteca z jurtami, ki prihajajo iz različnih tuvinskih regij ali kožunov. Vsaka izmed jurt ima svojo specifično obliko in barvo, odvisno od tega ali družina, ki je lastnica te jurte, prihaja iz stepskega ali gorskega kožuna. Dokler traja festival, družina v  jurti sprejema goste, kjer jim postreže s tradicionalnimi jedmi iz svoje regije in pokaže tujcem zanimive običaje. Družine, ki s svojimi jurtami sodelujejo pri postavitvi mesteca, se potegujejo za laskavi naziv najlepše jurte festivala. Ker družina poleg svojega bivališča predstavlja celo svojo regijo, je zmaga na izboru velika čast. Mednarodni Hoomej festival ne poteka vsako leto, zato je takrat, ko poteka,   za Tuvo  to najpomembnejši dogodek leta, saj lahko s festivalom predstavijo širši mednarodni javnosti svojo kulturo in način življenja. 

Foto: Katja Pandel

Dojemanje, da je mogoče s posnemanja zvoka  pronicati v samo bistvo stvari, izhaja iz najstarejših časov. Zvoki so prisotni vedno ter povsod, kajti popolna tišina ne obstaja.  Tuvinski zvok je oblikovala sibirska pokrajina in nomadski način življenja. Repertoar tuvinske glasbe sestavlja ritmična podlaga konjskega topota in  rezki zvoki, ki se s svojo predirljivostjo širijo v oddaljene kotičke tuvinske pokrajine. Vsak glas je prežet z globoko naklonjenostjo do narave, ki jo še danes čutijo Tuvinci. O tem priča že besedilo tuvinske himne, ki pripoveduje o pevcu, ki poje hvalnico gozdovom in zemlji, na kateri se je rodil, in ki mu daje vse potrebno za srečno življenje. Zato ni nič nenavadno, da Tuvinci še danes s pristnim ponosom pojejo in nesejo glas o skriti deželi, v kateri je narava ostala neločljiv del nekega ljudstva.    

Avtor: Mojca Ekart

Članek sem maja 2011 objavila v reviji GEA.