KO ZANEMARIMO SKRB ZA DREVO, TRPI ČLOVEK

 

Foto: Samo Ambrožič

       Lila Downs je izjemna umetnica in nenavadna ženska, ki  v sebi združuje korenine srednjeameriških domorodnih ljudstev (Mistecov in Zapotecov) in ameriško-škotsko kri.  Njeno petje je hkrati tudi aktivna drža do sveta, saj njene pesmi govorijo o bolj pravičnem,  enakopravnem in odprtem svetu, ki ga bogati paleta čustev, barv, razlik in ki kipi od življenja. V ponedeljek bo mehiška pevska diva nastopila v Cankarjevem domu, kjer bo predstavila pesmi iz zadnjega albuma Shake Away. Glede na  svetovne kritike lahko pričakujemo izjemen koncert.   

Zadnji mesec nastopate skoraj vsak drugi dan ...

Res je, ampak počutim se dobro. No, kot slišite imam hripav glas, ki že začenja čutiti posledice  nenehnih potovanj. Ta znajo biti  zelo naporna.

Verjamem.  V  pesmi La Iguana odpojete med drugim tudi te besede:  »Drevo upanja, ostani trdno. Ti si tisto, zaradi katerega verjamem v svoje korenine.«  Zdi se mi, da te besede  veliko povedo o  kulturi vaše matere. Drži? Na kakšen način? In zakaj ravno drevo?

V naši kulturi je drevo sveta rastlina. Ko se rodi otrok, njegovo popkovino, ki predstavlja vez z materjo, zakopljejo pod drevo ali kakšno drugo sveto rastlino. Moja babica je tako storila z mojo popkovino; pokopala jo je pod agavo. S tem dejanjem začne  drevo  predstavljati  življenje človeka in če zanj nihče ne  skrbi,   začne  življenje človeka trpeti. V Mehiki v  to verjamemo vsi. 

 »Drevo upanja, ostani trdno« je tudi naslov slike slavne mehiške slikarke Fride Kahlo. Vi ste nastopali v filmu o njenem življenju. Na kakšen način se čutite povezani z njo?

Njeno delo sem spoznala precej pozno, nekako v času, ko sem začela preučevati tkanine. Mehiški izobraževalni sistem je bil v moji mladosti zelo seksističen, zato se v šolah Fride Kahlo ni omenjalo. Ker je bila tako kot jaz mešanega rodu, me je začela zelo zanimati. Njen videz tujke s potezami Indijanke, značilnimi za regijo, od koder sem doma, me je izredno pritegnil. Pozneje sem pre Fride doživela še prvo izkušnjo s filmom, to je bilo namreč moje prvo sodelovanje pri tem mediju.

Veliko pojete o ženskah.   V znameniti Santanini pesmi Black Magic Woman ste dodali verz, o tem, da  močne ženske  ljudje hitreje označijo za čarovnice.

Vidite, v moji državi lahko ženskam, zlasti v politiki, zelo  hitro uničijo ugled z obtožbami, da se ukvarjajo na primer s čarovništvom.  Širjenje takšnih govoric  je nespametno, celo nevarno početje.  Poleg tega pa je to tudi precej nesmiselno, saj se ženske odlikujemo z močjo in inteligenco. 

Mislite, da prihaja do takšnih obtožb,  ker smo ženske bolj čustvena bitja?

Da, ženske se izražamo skozi  intuicijo in čustvenost. To sta še vedno precej tabuizirana načina zaznave, ki  ju  še ne razumemo prav dobro.   Vendar mislim, da bo  v prihodnosti dojemanje sveta na tak način,nekaj povsem naravnega in običajnega. Pri mlajših generacijah se že čuti  več spoštovanje do tega kar prinaša naš spol. Med njimi je tudi več tovarištva, kar je vrednota, ki je prej ni bilo v tolikšni meri. Vse to so zelo pomembne kvalitete za širino posameznika.

Sodelujete tudi z organizacijo El circulo de mujeres (Krog žensk), ki pomaga nepismenim ženskam iz Oaxace ...

El Circulo de mujeres je koncert, ki smo ga posvetili ženskam, ki se učijo branja in pisanja. Z istoimensko organizacijo  pomagamo tudi mladim Indijankam  iz  najrevnejših predelov. Oaxaca ima namreč zelo visoko stopnjo emigracije k mehiško-ameriški meji in v ZDA, saj pomankljiva  izobrazba povečuje željo po materialnih dobrinah in bogastvu. To je skrb vzbujajoče. Z organizacijo sem začela sodelovati, ker resnično verjamem, da lahko spremenimo svet, takrat,  ko bomo izobrazili ljudi. Nekje je potrebno začeti. Uspeva nam, da vsako leto pošljemo dvanajst deklet v srednjo šolo in na univerzo. Vendar ne izberemo kogarkoli, ampak  pretežno dekleta, ki imajo za seboj obdobje prostovoljnega dela. To je za nas zelo pomembna kvaliteta, saj pomeni, da bodo dekleta po šolanju  pripravljene poskrbeti tudi za druge, za  širšo skupnosti in ne bodo mislile samo nase. 

Bi lahko rekli, da je to ena izmed razlik med  domorodnimi  kulturami in ameriško (evropsko) kulturo?

Skrb za skupnost je v  domorodnih kulturah zelo pomembna. Tako je tudi v Oaxaci, kjer ljudje ne sprejemajo izrazitega individualizma. Vsi smo  povezani v  različne mreže in  skupine. Vse, kar se počne,  potrdi skupina. To je zelo lep način življenja, ki pa je hkrati tudi precej zapleten in je velikokrat razlog  za politične konflikte. 

Kje živite sedaj, v ZDA ali Mehiki?

Polovico leta živimo v New Yorku, drugo polovico pa v Oaxaci in v Ciudadu de Mexico. Bivanje v Oaxaci blagodejno vpliva name, ker sem več v stiku z naravo in preprostostjo življenja, ki ga živijo moji sorodniki. Hkrati pa zelo rada živim tudi v  New Yorku, ki  me navdušuje s svojo multikulturnostjo. New York je eno  redkih mest, kjer ljudje različnih veroizpovedi in kulturnih tradicij bivajo v sožitju   in to jih  osrečuje. 

Zelo vas zanimajo tudi tkanine, s katerimi ste se začeli resneje ukvarjati po študiju antropologije. Zakaj? 

To sem dobila po materi. Odraščala sem  obkrožena z čudovitimi tkaninami in vzorci. Že takrat sem se veliko naučila o njih, kasneje pa sem začela odkrivati  tkanje kot kulturno raziskovanje človeštva. Tkanine predstavljajo zgodovinski mejnik, ko se je začel  človek pokrivati, da bi se s tem ločil  od živali. Prav tako  sem hotela izvedeti več o samem   tkanju, ki je izredno zanimiv proces. Spreminja zaznavo v možganih.  Štetje niti med tkanjem,  spreminja  občutek za čas. 

Kaj vse lahko razberemo v simboliki tkanin?

Veliko  tkanin, ki jih poznamo v Mehiki,  prihaja iz predkolumbovskega časa in  med drugim upodabljajo  tudi stvarjenje sveta. Poleg tega pa govorijo  o   različnih zgodovinskih obdobjih , ki so bila  za ženske pomembna.  Ta ugotovitev je bila zame nekaj novega,  saj si nikoli nebi mislila, da lahko tkanina postane zgodovinski dokument.  Tu se lahko spet navežem  na glasbo.  V obdobju, ko sem se ukvarjal s tkaninami,  nisem pela, saj sem verjela v drugačno umetnost. V umetnost, ki je zmožna spreminjati naš ustaljen pogled na svet in ki nam pomaga bolje razumeti  same sebe. Do takrat sem videla umetnost kot lahko, protagonistično in individualistično, prek tkanin pa sem prišla do spoznanja, da je umetnost lahko veliko bolj globoka in spodbudna.

V svetovnih mitologijah tkalke ne  nastopajo kot ustvarjalke lepih in dekorativnih objektov. So   stvarnice sveta.  

Točno tako. Kmalu bom objavila knjigo o tkaninah. 

V pesmi Shake Away - Ojo de culebra (Oko klopotače)  pojete, da se je treba znebiti vse negativnosti,   tako kot kača, ki vsako leto sleče svojo kožo. Kaj je bil povod za vsebino te pesmi?

 

Bila sem jezna zaradi več stvari. Vendar pazite, z jezo je treba biti  zelo previden, ker se hitro nabira in lahko okuži okolico. Imela sem  težave z glasom, zato sem obiskala zdravilko, ki mi je okarala,  da preveč delam, da me  številni intervjuji in vse to govorjenje izčrpavajo.  Ob tem je prišla na dan še moja  čustvena bolečina, ker nisem mogla imeti otrok.  Med procesom zdravljenja sem popila ogromno  čajev, hodila v savne (poseben način parnega savnanja, ki je razširjen v Mehiki, op.p.) in veliko prejokala. Vse to je združeno v tej pesmi, ki je zelo terapevtska zame, ko jo pojem in za vse, ki jo poslušajo ali ob njej plešejo.  

Avtor: Mojca Ekart

Intervju sem  30.5.2009 objavila v Dnevnikovem Objektivu

http://www.dnevnik.si/objektiv/1042270656