SIBIRSKI ŠAMANIZEM

Foto: EKOTUVA

Jedro v razumevanju  pojava šamanizma leži v dualističnem pojmovanju sveta. Prvobitna ljudstva so verjela,  da  poleg vidnega sveta, ki ga naseljujejo  ljudje, živali in rastline, obstaja še nevidni svet  bogov,   duhov in duš umrlih. Točke stika teh dveh svetov  so v naravi opazne kot skale, drevesa ali reliefi nenavadnih oblik. Pri človeku pride do tovrstnega stika pri novorojenčku, pokojniku in šamanu. Tudi posamezni predmeti so lahko bivališča duhov in takrat se imenujejo ongoni. Vsi predmeti in oblačila, ki jih  šaman uporablja pri zdravljenju ali ritualu, postanejo ongoni. V večini ongonov se naseljujejo duhovi prednikov, totemskih živali ali duhovi narave, včasih tudi duše tragično preminulih.  V arhaični koncepciji sveta je bilo blagostanje družbe  in zadovoljstvo posameznika odvisno od ohranjanja ravnovesja fizičnega in duhovnega sveta.

     Šamanizem, ena  izmed najstarejših oblik religije,  se je razvil  v obdobju, ko še ni bilo  držav, narodov in pisave. Čeprav tovrstno religiozno dejavnost poznajo  mnoge  domorodne kulture, naj bi bila po mnenju nekaterih teoretikov njegova domovina  prav Sibirija. Beseda "šaman" je sibirskega porekla.  Ruski etnologi so jo prevzeli od enega izmed  tunguzijskih plemen in jo ponesli v besedišča evropskih in  drugih jezikov.  Danes  s tem izrazom opisujemo tako južnoameriško zdravilko kot afriškega vrača.  V tunguzijskem jeziku je beseda "šaman" opisovala človeka, ki je posredoval med ljudmi in duhovi. 

    Zaradi negostoljubnih življenjskih razmer so bila  sibirska prostranstva od nekdaj redko poseljena ter zato nezanimiva za  mlajše in »agresivnejše« religije.  Šamanistično verovanje se je tako lahko  ohranilo v relativno  pristni obliki in je danes   med narodi in plemeni, ki živijo onkraj polarnega kroga, v severni Sibiriji, v  okolici Bajkalskega jezera, na polotoku Kamčatka, v  Altajskem in Sajanskem  ter v mongolskih stepah,  ostalo  glavna oblika religiozne prakse.

ZNAČILNOSTI ŠAMANIZMA 

Foto: Katja Pandel

 Šamanizem naj bi se razvil v obdobju lova in nabiralništva, ko je bil človek popolnoma odvisen od naravnega okolja. Poznal je le pičel izbor orodij, zato se je bil prisiljen zanašati  zgolj  na fizično moč ter  nagon po samoohranitvi.  Opazovanje narave in njenih ciklusov ter ohranjanje naravnega ravnovesja je bil predpogoj za preživetje. Arhaične družbe so sprejele določene načine vedenja v svoji sredini in v odnosu do okolja, kot je bila na primer prepoved prekomernega lova ali izčrpavanja zemlje.  Kršenje pravil in tabujev je bilo strogo prepovedano, saj je bilo življenje celotnega plemena odvisno od njih. Zaradi stalnega opazovanja krogotoka narave, ki se je v menjavanju letnih časov vsako leto vrnilo na isto točko, je bilo dojemanje časa povezano preko  nenehnega pretakanja iz rojstva v smrt.   Naravo, od katere  so bila prvobitna ljudstva tako zelo odvisna, so dojemali kot skrivnosten in nerazumljiv kraj. Tako so nastajale zgodbe ali miti, s katerimi so si prvobitni ljudje poskušali razlagati nastanek in principe delovanja sveta. Narave niso dojemali ločeno od sebe, ter ji tako pripisovali človeške lastnosti. Tako sta nebo in Zemljo povezali z očetom in materjo, zvezde, sonce in Luna pa so postali človeku bratje in sestre.   V vsakem plemenskem okolju je živel posameznik, ki je bolje poznal in razumel delovanje narave in  ta oseba je postala šaman ali šamanka.    

SIMBOLIKA ŠAMANIZMA

       Burjatski mit pripoveduje, da  so na začetku časa živeli   bogovi in zli duhovi. Ko so bogovi ustvarili človeka, so mu dodelili  življenje  v izobilju in blagostanju, dokler nekega dne niso  zli duhovi poslali nad človeka bolezni in smrt.  Takrat so se bogovi odločili, da na zemljo pošljejo  šamana, ki  bo človeku pomagal pri zdravljenju bolezni in soočanju s smrtjo. Tako so človeštvu poslali orla, ki pa se je kmalu vrnil, kajti ljudje niso razumeli njegove govorice in niso verjeli  njegovim šamanskim močem. A so mu bogovi zaukazali, naj se ponovne vrne  in šamanski dar podeli prvemu človeku, ki ga bo srečal. Orel je poletel na zemljo in pod drevesom našel speče dekle ter občeval z njo. Dekle je rodilo sina, ki je postal »prvi šaman«.  

Foto: Mojca Ekart

    Mitologija domorodnih ljudstev Sibirije  govori o obstoju treh svetov: Zgornjega, Srednjega in Spodnjega sveta. Srednji svet naseljujejo ljudje, živali in rastline. Zgornji ali nebeški svet  je domovanje tengrijev ali vrhovnih bogov, ki so gospodarji narave in nebesnih teles. Sibirci nekatere planete, ozvezdja in zvezde častijo po božje, saj predstavljajo prehod v Zgornji svet. Najpomembnejša med njimi je zvezda Severnica, ki po izročilu predstavlja žebelj, na katerega je pripeto celotno nebo. Druga pomembna nebesna telesa so tudi Mali in Veliki voz, Venera, Plejade, Sirius in Orionater seveda Sonce in Luna. Spodnji svet naseljujejo duše umrlih,  zlonamerni duhov in demoni. V svet podzemlja vodi reka.   Prav tako je  vanj možno vstopiti skozi jame ali vodne izvire.  Vse tri svetove simbolno povezuje Kozmično drevo, ki s svojimi koreninami sega v Kraljestvo podzemlja in se z  vrhom dotika zvezde Severnice, kot vrata v Zgornji svet.  Kozmično ali svetovno drevo  po verovanju Sibircev stoji v središču sveta in tako pri šamanskem obredu predstavlja most ali lestev, po njem pa ima lahko  šaman dostop do drugih svetov.

DRUŽBENA VLOGA ŠAMANA

 

Foto: Katja Pandel

 Čeprav se je skozi tisočletja razumevanje življenje spremenilo in so le redka družbena okolja ohranila življenje takšno,  kot je bilo pred tisoče leti, svetovni nazor  šamana ostaja podoben razumevanju sveta prvobitnih ljudstev.

     Njegova  glavna naloga je, da vzpostavlja  porušeno ravnovesje v družbi, okolju ali v posamezniku. Da nekdo postane šaman, pa naj bo ta oseba moški ali ženska, mora v prvi vrsti imeti dar, ki mu omogoča komuniciranja in ravnanje z duhovi. Ta dar se pogosto zbudi v puberteti in se odrazi kot nenadna neozdravljiva bolezen ali  huda nesreča, v kateri človek doživi stik s smrtjo.  Takrat bodoči šaman stopi v stik s svojim  duhom-vodnikom, ki od njega zahteva, da sprejme  dar komuniciranja z nevidnimi svetovi in postane šaman. Bodoči šaman, ki ne želi sprejeti svojega daru, lahko tudi umre. Če sprejme  svojo poklicanost, mora najprej oditi v samoto.  V gozdu, gori ali jami mora  brez hrane in vode preživeti nekaj časa, da se vez med njim in njegovim  duhom-vodnikom okrepi in utrdi.  Po obdobju osamitve je šaman novinec pripravljen na obred iniciacije, ki ga opravi  pod budnim očesom starejšega šamana. Pri obredu prejme šamansko oblačilo, boben ter druge predmete, ki jih  mora oživiti oziroma napolniti s prisotnostjo duha vodnika ali drugih duhov.

     Po prvem obredu je šaman pripravljen in  zmožen potovati v druge svetove in komunicirati  z njihovimi prebivalci. Ti mu ponujajo odgovore in rešitve, s katerimi lahko pomaga družbi ali posamezniku. Po sprejetih običajih sme  šaman le redkokdaj zavrniti človeka, ki ga prosi za pomoč. Prav tako za svoje posredovanje ne sme zahtevati visokega plačila, saj lahko sprejme  le toliko, kolikor potrebuje za preživetje.

     V nekaterih  sibirskih kulturah poznajo delitev  na črne in bele šamane. Tovrstno ločevanje je povezano z izvorom   duha vodnika posameznega šamana. Črni šamani sodelujejo z duhovi iz podzemlja, zato so vešči rokovanja z uroki ter zlimi duhovi, ki obsedejo človeka. V obdobju mongolskega imperija, ko je bil šamanizem uradna religija, so črni šamani državi pomagali tako, da so med vojno spodbujali bojevnike in ljudstvo ter nad sovražnike pošiljali uroke,  v obdobju miru pa so skrbeli za posredovanje s tujimi plemeni. Naloga belih šamanov, ki so sodelovali  z duhom vodnikom iz  Nebeškega sveta, je bila skrbeti za zdravje prebivalstva.  

      Kljub temu da je bila vloga šamanov v družbi izredno pomembna, so ostajali na njenem obrobju in pri pomembnejših družbenih odločitvah niso imeli nobene besede. 

ŠAMANSKA OBLAČILA IN PREDMETI

Foto: Katja Pandel

Šaman je med obredom ali seanso oblečen v posebna oblačila  ter uporablja posebne predmete, s katerimi lažje dosega zamaknjeno stanje zavesti. Tako oblačila kot predmeti imajo funkcijo ongona ali bivališča duha.  Šamansko oblačilo simbolizira žival, v katero se šaman med šamansko seanso ali ritualom prelevi. Domorodna ljudstva Sibirije častijo nekatere živali kot svoje prednike, na primer orla, medveda, volka, jelena in kačo. To so totemske živali. Šamanovo oblačilo je razdeljeno na pokrivalo, obleko in škornje.  Vsi kosi so narejeni  iz kože totemske živali oz. pošiti z njeno dlako, kremplji ali peresi. Pokrivalo je  na sprednjem delu pošito z gostimi resami  iz blaga ali kože, ki padejo čez oči in tako omogočajo, da se šaman med obredom loči od zunanjega sveta in hitreje preide v ekstatično stanje.

Foto: Katja Pandel

   Nedvomno je najpomembnejši šamanov atribut njegov boben, kajti  v njem prebiva  duh njegovega vodnika.  Že samo izdelavo bobna nadzorujejo in vodijo šamani in je strogo predpisana.  Ko šaman enkrat oživi svoj  boben in vanj naseli duha-vodnika, ga sme  uporabljati le on,   po njegovi smrti pa morajo boben hitro uničiti, da ne bi prinesel škode, bolezni ali celo smrti tistemu, ki bi ga uporabljal. Boben je največkrat ovalne oblike, njegove stranice pa so povezane med seboj v obliki križa, ki služi kot držalo. Krožna oblika bobna simbolizira kroženje življenja, križ štiri smeri neba, presečišče križa pa središče sveta.  Večina bobnov je narejena iz jelenove kože in porisana s simboli, ki so pomembni za šamana.

     Poleg bobna uporablja šaman tudi druge predmete.  Največkrat je to šamansko zrcalo, toli, ki  ga  šamani nosijo na prsih in uporabljajo pri diagnosticiranju bolezni. Šamansko zrcalo se za razliko od bobna prenaša od šamana do šamana, tako da danes nekateri uporabljajo zrcala, ki so stara tudi tisoč in več let. Vsak šaman  ima poleg bobna in zrcala še svoje amulete, palice in kadila, ki jih uporablja na seansah in ritualih.

ŠAMANSKE SEANSE IN OBREDI

Šaman izvaja seanse in obrede v šamanski rezidenci ali na prostem,  v primeru bolezni tudi  na bolnikovem domu. Prostor seanse ali obreda mora kar najbolj zadostiti osnovnim prostorskim karakteristikam vesolja. V prostoru ali v naravi morajo biti določene štiri smeri neba, v središču pa mora stati steber, ki simbolizira Svetovno drevo, ki predstavlja most med svetovi. Prostor za obred ali seanso v naravi šaman izbere poleg drevesa nenavadne oblike, velikokrat je to vrba, še pogosteje breza, ki jo v Sibiriji zelo častijo.   Za obred na prostem se zakuri tudi ogenj.

   Posamezniki se na šamana obrnejo v raznih stiskah, najpogosteje  v primeru neplodnost, bolezni ali smrti v družini. Po verovanju sibirskih domorodnih ljudstev  duša po smrti človeka zapusti telo, prehod v svet mrtvih oz. podzemni svet ji olajša šaman, ki je tovrstnega potovanja vešč in pomaga umrli duši, da se ne bi izgubila. Šamana včasih ljudje prosijo, da pogleda v bodočnost, saj zna prerokovati iz kart, kosti ali zvezd.  

   Tradicionalno življenje sibirskih plemen je bilo zaznamovano z obredi in prazniki, ki so določali začetek in konec poljedelskih in lovskih dejavnosti. Pomembnejši obredi so se praznovali v času solsticijev in enakonočij. Najpomembnejši praznik je bil tako poletni solsticij, ki je z najkrajšo nočjo v letu  zaznamoval začetek novega leta. Praznovanje obredov je bilo namenjeno  utrjevanju  družbenih pravil  in ohranjanju ravnovesja.

    Najsi šaman vodi zdravilno seanso ali ritual, vedno  ravna na enak  način. V prisotnost pokliče duha matere zemlje in očeta neba  ter vse prednike. Domorodna plemena častijo zemljo kot mater, saj daje človeku hrano, zavetje in življenjsko silo, nebo pa kot očeta, ki je človekov stvarnik. Vsa prvobitna ljudstva častijo prednike. V sibirski tradiciji je eden izmed najpomembnejših prednikov Džingiskan, čigar slika je še danes prisotna pri marsikaterem šamanskem obredu.

Foto: Katja Pandel

    Posebna ureditev prostora omogoča šamanu, da postane obredni prostor  središče sveta ali axis mundi, preko katerega  ima dostop do drugih svetov. Enakomerno bobnanje, brneči zvok  židovske harfe (drumljice) ali cingljanje zvončkov, ki so pošiti po šamanovi obleki, ter gibanje v krogu  šamana ponesejo v ekstatično stanje. V tem stanju nastopi šamansko potovanje, v katerem šaman spleza po Kozmičnem drevesu v svet podzemlja ali poleti v Zgornji svet.  Šamansko potovanje je nevarno, saj  lahko šaman brez  pomoči  duha-vodnika tvega, da se izgubi. V nekaterih primerih celo umre.  Pogosto ima šaman pri obredu ali zdravljenju pomočnika, ki bolniku ali gledalcem tolmači šamanovo vedenje. V ekstatičnem stanju se šaman nenadzorovano giblje po prostoru, pleše ali spušča čudne in strašljive glasove, zato je pomoč asistenta dobrodošla. Trajanje obreda ali zdravljenja ni nikoli vnaprej določeno, saj je uspešnost in hitrost odvisna od vsakega posameznega primera. Pri bolezni včasih šaman porabi veliko časa in energije, da »pregovori«  dušo, ki je obsedla bolnika, da ga zapusti. Sibirci namreč verjamejo, da je vzrok marsikatere bolezni v tem, da je človeka obsedla duša, ki je močnejša od njega. Duše in duhovi šamana v ekstatičnem stanju nikoli ne obsedejo, saj ima veliko psihično moč, zaradi katere lahko ohrani prisebnost in jasnost tudi v stanju ekstaze.  Psihična moč je pri nekaterih sibirskih ljudstvih upodobljena kot  podoba letečega konja. Je sila, ki pomaga vsakemu človeku, da razmišlja jasno in analitično. Njegova moč se povečuje, kadar človek živi skladno z družbenimi pravili (ne krši tabujev),  uravnoteženo  in  spoštljivo do narave, okolja in živali.

ŠAMANIZEM DANES

Foto: Katja Pandel

Sibirski šamanizem je iz pradavnine do danes doživel številne spremembe in vplive drugih religij, predvsem  tibetanskega budizma.  Čeprav je lamaizem v Sibirijo prinesel pisavo in astronomijo, šamanizma ni izpodrinil.  Danes v mnogih predelih Sibirije obe religiji skladno sobivata. Zanimiv primer njunega skladja je prisoten pri Tuvincih, kjer se lame oziroma budistični menihi poročajo s šamankami. Tuva je edina dežela, ki se je odpovedala celibatu lam.

    Obredi, ki vključujejo magijo, imajo še vedno pomembno mesto v vsakodnevnem življenju sibirskih ljudstev. Visoko na severu, ob polarnih morjih in rekah, ki pozno v pomlad ostajajo zamrznjene,  še dandanes živijo plemena, ki se v glavnem preživljajo z lovom. Tako lovsko sezono še danes odpre šaman s posebnim obredom, ki bo pripomogel k dobremu ulovu. A tudi tako odročni kraji, kot so divja in redko poseljena pokrajina Kamčatke in  področja polarnega severa, so med vladavino Sovjetske zveze trpeli teror nad vsemi načini čaščenja in obrednega življenja, razen tistega, namenjenega vladajočemu režimu. Med Stalinovo represijo je bilo ubitih na stotine šamanov,  opravljanje  šamanskih obredov in zdravljenja pa je bilo popolnoma  prepovedano.   Tako je bilo  do razpada Sovjetske zveze prakticiranje šamanizma možno le na skrivaj. Represiji navkljub se izročilo šamanizma ni izgubilo, tako da je že v devetdesetih letih dvajsetega stoletja šamanizem doživel preporod.  Dandanes šamanizem ni več domena zgolj  ruralnih okolij, saj postaja vedno bolj prisoten tudi v mestih. V Kizilu, glavnemu mestu Republike Tuve, se šamani  združujejo v organizacije, kar je precej nenavadno, saj  v preteklosti šamani niso sodelovali, prej so bili znani po medsebojnih rivalstvih. V sodobnem času so postali bolje organizirani, tako da je ulica, kjer deluje največ šamanov, med prebivalci Kizila poznana kot »šamanska klinika«.

    Zaradi prebujajočega se zanimanja za sibirsko tradicijo med popotniki se je pojavil poklic tako imenovanega  »show-šamana«, ki ga  turistične agencije  najamejo, da turistom odigra obred ali zdravljenje. Malokateri turist lahko opazi razliko med pravim in samooklicanim šamanom, večina lokalnega prebivalstva pa se k njemu po pomoč ne obrača, saj vedo, da nima nobenih zdravilnih moči. Pravi šaman ne potrebuje oglaševanja, saj glas o njegovi zdravilni moči seže daleč.

   Pojav šamanizma je zaradi svojevrstne eksotičnosti izredno zanimiv za raziskovalce, etnologe, antropologe ter teoretike religij. Dvomeči znanstveni um je nenavadno, včasih celo groteskno obnašanje šamana v ekstazi zavrnil z razlago , da gre za epileptični napad, shizofrenijo ali drugo obliko psihične bolezni. Ne moremo zanikati dejstva, da ima  šamanska ekstaza vsaj na videz s slednjimi mnogo skupnih potez, kajti že priznavanje obstoja neke entitete, s katero komunicira šaman, je lahko s stališča psihiatrije znak duševne neuravnoteženosti. Pa vendar so si preučevalci šamanizma vedno bolj enotni, da je bistvena razlika med psihičnim bolnikom in šamanom v tem, da slednji v stanje zamaknjenosti vstopa prostovoljno in je kljub odsotnemu stanju zelo prisoten v samem središču dogajanja ter zato popoln gospodar lastnih psihičnih procesov. 

Avtor: Mojca Ekart 

Članek sem septembra 2010 objavila v reviji GEA

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=1561