 |
| Foto: Mojca Ekart |
Mehika je peta največja država na ameriški celini. Po vzoru večjih sosed je razdeljena na zvezne države, ki jih je enaintrideset. Zaradi bogate zgodovine, ki se med drugim lahko ponaša s starodavnimi kulturami Majev, Aztekov in Zapotekov, je danes Mehika ena izmed turistično najbolj obiskanih dežel. Čeprav mehiško gospodarstvo uvrščajo na seznam enajstih najmočnejših na svetu, so razlike v razvitosti znotraj države ogromne. V zveznih državah, kjer je več prebivalstva s staroselskimi koreninami, sta revščina in brezposelnost znatno večji, nizek je tudi odstotek izobraženosti, predvsem med ženskami. Takšni državi sta Chiapas in Oaxaca, kjer danes veliko prebivalcev odhaja na delo v ZDA. Prav s turizmom, ki je v te države pripeljal novo kupno moč, pa so se odprle možnosti za zaslužek tudi tistim slojem, ki so bili od nekdaj zapostavljeni, - ruralnemu prebivalstvu in ženskami.
Napis na vratih malce zastarelega poslopja je oznanjal, da v tej hiši domuje Združenje rokodelk iz Oaxace. Pogled se mi je ustavil na steni notranjega dvorišča, ki jo je krasil niz okraskov iz pobarvane pločevine in me vabil , da si ogledam še druge prostore. V vsakemu se je skrivalo nekaj: s sten so visele živobarvne preproge ter krila in hupili, tradicionalne srajčne bluze s pisanimi vezeninami, pleteni in usnjeni pasovi, ter lepo število keramičnih izdelkov in kipcev. Vsak izdelek je bil označen s ceno, kar je bilo za prodajo tovrstnih del zelo nenavadno. Tudi prodajalke so bile nevsiljive, tako da sem se lahko svobodno sprehajala po prostorih, pasla oči na bogati ponudbi in jemala izdelke v roke brez občutka, da moram takoj nekaj kupiti.
»Prepovedano je fotografirati,« me je z ostrim glasom opozorila močna gospa grobih potez, ko me je zalotila, da že nekaj minut veselo pritiskam na sprožilec. Zardela sem, saj sem vedela, da so v Mehiki zelo občutljivi, če fotografiraš, ne da bi prej vprašal za dovoljenje, ter ji hitela pojasnjevati, da fotografiram, ker me njihovo združenje zelo zanima. V resnici sem že pred prihodom v Oaxaco izvedela, da obstaja skupina žensk, ki so se združile, da bi prodajale svoje izdelke brez posrednikov in po pošteni ceni. Izkazalo se je, da je gospa Esperanza pripravljena govoriti o združenju ter me celo predstaviti gospe, ki je bila po njenih besedah največ pripomogla k njegovi ustanovitvi. »Veste, prav zaradi naše organizacije, je danes toliko podobnih združenj v Mehiki,« je dejala, ko sva odhajali v spodnje prostore. Tam je za blagajno sedela srebrnolasa ženska plemenitega videza. To je bila plemenitost, ki ne izvira iz stanu, ampak iz poštenega dela. Predstavila se je kot María Aurora in začela pripovedovati zgodbo, staro skoraj osemnajst let.
ZDRUŽENJE M.A.R.O.
 |
| Foto: Dante García Ríos |
10. decembra 1992 je skupinica žensk, ki se je odločila, da bodo svoje rokodelske izdelke iz ulic »spravile pod streho«, ustanovila Združenje rokodelk iz regij Oaxace ali M.A.R.O. . Pod vodstvom Maríe Aurore Martinez so za pomoč prosile takratnega guvernerja Oaxace , ki jim je odobril petdeset milijonov pesov posojila. S tem denarjem so lahko na Ulici 5. maja najele nekaj prostorov. »Z guvernerjem Heladiem Ramirez Lopezom smo bile dogovorjene, da dolg odplačujemo s smešno nizkimi obrestmi, za najete prostore pa plačujemo minimalno najemnino,« je povedala. »Ampak saj veste, kako je v Mehiki, « se ji je zresnil obraz, »politika in korupcija hodita z roko v roki, pa je na njegovo mesto prišel mlajši in pohlepnejši guverner, ki nam je hitro ukinil vse ugodnosti.«
 |
| Foto: Mojca Ekart |
»Življenje mehiške ženske je povezano s skrbjo za družino,« je nadaljevala gospa Aurora. »Med vsemi domačimi obveznostmi, ki jih ima, bo ženska vedno našla čas za ročna dela. V mnogih domovih se skrivajo prave umetnice, ki ob večerih ali redkih prostih uricah ohranjajo družinsko rokodelsko tradicijo. In takšne ženske smo hotele vključiti v združenje.«
Zanimalo me je, kako so uspele pridobiti njihovo zaupanje. »Seveda jih ni bilo lahko prepričati. Sprva nam niso verjele, zato sem porabila veliko časa in energije, ko sem hodila po vaseh, jim predstavljala našo idejo in jih vabila k sodelovanju.«
Odločna Aurora je povedala, da je organizacija na začetku svojega delovanja združevala enainosemdeset žensk. »Vsaka od njih je pustila v trgovini svoje izdelke za dva do tri tedne. Skupaj smo jim določili ceno, ki je ustrezala kakovosti izdelave in uram dela. Tako smo se izognili temu, da bi katera izmed rokodelk svoje delo prodajala pod ceno in jo s tem zniževala tudi drugim. Vodilo združenja je namreč, da morajo biti ženske za svoje delo pravično in pravočasno plačane. Tako dobijo denar ne samo za prodane, ampak tudi za ukradene ali uničene izdelke. Seveda pa za vsak prodan izdelek odštejemo minimalen znesek. Prostore je konec koncev potrebno vzdrževati.«
 |
| Foto: Mojca Ekart |
»Denar«, je povedala Aurora, » ki ga ženske zaslužijo s prodajo, namenijo svojim družinam. Samo mene poglejte. S sandali, ki jih izdelujem že vrsto let, sem lahko izšolala svoje tri otroke. Vsi so končali univerzo. Brez tega združenja mi to nikoli ne bi uspelo - in to velja za večino. Poleg vsega pa smo nekatere ženske tudi finančno izobrazili. Marsikaj smo se naučile same - od ravnanja z denarjem do dela z računalnikom«.
»Smo zelo delovne, zato je do pred nekaj leti združenje tudi dobro napredovalo. Skoraj smo privarčevale dovolj denarja za odkup prostorov. Saj poznate politike,« je dodala grenko, »menjavajo se tako hitro kot človek menja spodnje perilo. Vsak naslednji guverner je zahteval za najemnino višji znesek, zato smo morale resno okrepiti našo samostojnost.« »Vednar je prišlo usodno leto 2006,« je dodala Esperanza, ki je zdaj tiho in z občudovanjem poslušala svojo vzornico. Tradicionalna stavka učiteljev v mestu Oaxaca je tistega leta prerasla v krvav obračun, v katerem je umrlo kar nekaj ljudi, in na slab glas je prišla vsa država. »Prej smo komaj zmogle narediti dovolj izdelkov , tolikšno je bilo povpraševanje, od tega dogodka dalje pa včasih minejo tedni, ko ne prodam niti enega,« je bila razočarana. »Danes zaradi slabše prodaje sodeluje le še okoli petdeset rokodelk.«
Omenila sem, da morda razlog za izpad turizma tiči v svetovni gospodarski krizi, saj imajo ljudje tudi v razvitem svetu vse manj denarja za potovanja . »Kakšna gospodarska kriza!« sta se razburili obe. »Naše cene ostajajo enake kot v letih pred gospodarsko krizo, in tega so krivi naši politiki.« Aurora je odločno dodala: »Naj končno že opravijo svoje delo in poskrbijo, da bodo turisti spet začeli prihajati. Ni nas strah dela, a danes nimamo za koga izdelovati umetnin.«
Pogledala sem ti dve odločni gospe, ki nista več najmlajši, a žar v njunih očeh je izdajal, da imata morda več energije kot marsikatera mladenka, ki se je sukala po trgovini. Ob poslavljanju sem pomislila, da je morda skrivnost njunega zagona in vztrajnosti prav v zavedanju, da z delom in trudom gradita boljšo prihodnost tudi za svoje vnuke. Da bodo ti imeli več možnosti izbire, ki je v razvitih država že samoumevna pravica, v večini sveta pa nedosegljive sanje.
Danes je v marsikaterih predelih Mehike še vedno mnogo mladih žensk , ki so prikrajšane za izobrazbo. Doma ostajajo, ker družine preprosto nimajo sredstev, da bi jih izobrazile. Aurora in Esperanza (njuni imeni v prevodu pomenita Zora in Upanje) sta le dve izmed tistih, ki se vedno bolj zavedajo, kako pomembna je izobrazba, saj človek pomaga stopi iz začaranega kroga revščine - na njenem pragu pa se najpogosteje znajdejo prav ženske.
Avtor: Mojca Ekart
Članek sem novembra 2010 objavila v Reviji GEA
Ni komentarjev:
Objavite komentar