KO ZANEMARIMO SKRB ZA DREVO, TRPI ČLOVEK

 

Foto: Samo Ambrožič

       Lila Downs je izjemna umetnica in nenavadna ženska, ki  v sebi združuje korenine srednjeameriških domorodnih ljudstev (Mistecov in Zapotecov) in ameriško-škotsko kri.  Njeno petje je hkrati tudi aktivna drža do sveta, saj njene pesmi govorijo o bolj pravičnem,  enakopravnem in odprtem svetu, ki ga bogati paleta čustev, barv, razlik in ki kipi od življenja. V ponedeljek bo mehiška pevska diva nastopila v Cankarjevem domu, kjer bo predstavila pesmi iz zadnjega albuma Shake Away. Glede na  svetovne kritike lahko pričakujemo izjemen koncert.   

Zadnji mesec nastopate skoraj vsak drugi dan ...

Res je, ampak počutim se dobro. No, kot slišite imam hripav glas, ki že začenja čutiti posledice  nenehnih potovanj. Ta znajo biti  zelo naporna.

Verjamem.  V  pesmi La Iguana odpojete med drugim tudi te besede:  »Drevo upanja, ostani trdno. Ti si tisto, zaradi katerega verjamem v svoje korenine.«  Zdi se mi, da te besede  veliko povedo o  kulturi vaše matere. Drži? Na kakšen način? In zakaj ravno drevo?

V naši kulturi je drevo sveta rastlina. Ko se rodi otrok, njegovo popkovino, ki predstavlja vez z materjo, zakopljejo pod drevo ali kakšno drugo sveto rastlino. Moja babica je tako storila z mojo popkovino; pokopala jo je pod agavo. S tem dejanjem začne  drevo  predstavljati  življenje človeka in če zanj nihče ne  skrbi,   začne  življenje človeka trpeti. V Mehiki v  to verjamemo vsi. 

 »Drevo upanja, ostani trdno« je tudi naslov slike slavne mehiške slikarke Fride Kahlo. Vi ste nastopali v filmu o njenem življenju. Na kakšen način se čutite povezani z njo?

Njeno delo sem spoznala precej pozno, nekako v času, ko sem začela preučevati tkanine. Mehiški izobraževalni sistem je bil v moji mladosti zelo seksističen, zato se v šolah Fride Kahlo ni omenjalo. Ker je bila tako kot jaz mešanega rodu, me je začela zelo zanimati. Njen videz tujke s potezami Indijanke, značilnimi za regijo, od koder sem doma, me je izredno pritegnil. Pozneje sem pre Fride doživela še prvo izkušnjo s filmom, to je bilo namreč moje prvo sodelovanje pri tem mediju.

Veliko pojete o ženskah.   V znameniti Santanini pesmi Black Magic Woman ste dodali verz, o tem, da  močne ženske  ljudje hitreje označijo za čarovnice.

Vidite, v moji državi lahko ženskam, zlasti v politiki, zelo  hitro uničijo ugled z obtožbami, da se ukvarjajo na primer s čarovništvom.  Širjenje takšnih govoric  je nespametno, celo nevarno početje.  Poleg tega pa je to tudi precej nesmiselno, saj se ženske odlikujemo z močjo in inteligenco. 

Mislite, da prihaja do takšnih obtožb,  ker smo ženske bolj čustvena bitja?

Da, ženske se izražamo skozi  intuicijo in čustvenost. To sta še vedno precej tabuizirana načina zaznave, ki  ju  še ne razumemo prav dobro.   Vendar mislim, da bo  v prihodnosti dojemanje sveta na tak način,nekaj povsem naravnega in običajnega. Pri mlajših generacijah se že čuti  več spoštovanje do tega kar prinaša naš spol. Med njimi je tudi več tovarištva, kar je vrednota, ki je prej ni bilo v tolikšni meri. Vse to so zelo pomembne kvalitete za širino posameznika.

Sodelujete tudi z organizacijo El circulo de mujeres (Krog žensk), ki pomaga nepismenim ženskam iz Oaxace ...

El Circulo de mujeres je koncert, ki smo ga posvetili ženskam, ki se učijo branja in pisanja. Z istoimensko organizacijo  pomagamo tudi mladim Indijankam  iz  najrevnejših predelov. Oaxaca ima namreč zelo visoko stopnjo emigracije k mehiško-ameriški meji in v ZDA, saj pomankljiva  izobrazba povečuje željo po materialnih dobrinah in bogastvu. To je skrb vzbujajoče. Z organizacijo sem začela sodelovati, ker resnično verjamem, da lahko spremenimo svet, takrat,  ko bomo izobrazili ljudi. Nekje je potrebno začeti. Uspeva nam, da vsako leto pošljemo dvanajst deklet v srednjo šolo in na univerzo. Vendar ne izberemo kogarkoli, ampak  pretežno dekleta, ki imajo za seboj obdobje prostovoljnega dela. To je za nas zelo pomembna kvaliteta, saj pomeni, da bodo dekleta po šolanju  pripravljene poskrbeti tudi za druge, za  širšo skupnosti in ne bodo mislile samo nase. 

Bi lahko rekli, da je to ena izmed razlik med  domorodnimi  kulturami in ameriško (evropsko) kulturo?

Skrb za skupnost je v  domorodnih kulturah zelo pomembna. Tako je tudi v Oaxaci, kjer ljudje ne sprejemajo izrazitega individualizma. Vsi smo  povezani v  različne mreže in  skupine. Vse, kar se počne,  potrdi skupina. To je zelo lep način življenja, ki pa je hkrati tudi precej zapleten in je velikokrat razlog  za politične konflikte. 

Kje živite sedaj, v ZDA ali Mehiki?

Polovico leta živimo v New Yorku, drugo polovico pa v Oaxaci in v Ciudadu de Mexico. Bivanje v Oaxaci blagodejno vpliva name, ker sem več v stiku z naravo in preprostostjo življenja, ki ga živijo moji sorodniki. Hkrati pa zelo rada živim tudi v  New Yorku, ki  me navdušuje s svojo multikulturnostjo. New York je eno  redkih mest, kjer ljudje različnih veroizpovedi in kulturnih tradicij bivajo v sožitju   in to jih  osrečuje. 

Zelo vas zanimajo tudi tkanine, s katerimi ste se začeli resneje ukvarjati po študiju antropologije. Zakaj? 

To sem dobila po materi. Odraščala sem  obkrožena z čudovitimi tkaninami in vzorci. Že takrat sem se veliko naučila o njih, kasneje pa sem začela odkrivati  tkanje kot kulturno raziskovanje človeštva. Tkanine predstavljajo zgodovinski mejnik, ko se je začel  človek pokrivati, da bi se s tem ločil  od živali. Prav tako  sem hotela izvedeti več o samem   tkanju, ki je izredno zanimiv proces. Spreminja zaznavo v možganih.  Štetje niti med tkanjem,  spreminja  občutek za čas. 

Kaj vse lahko razberemo v simboliki tkanin?

Veliko  tkanin, ki jih poznamo v Mehiki,  prihaja iz predkolumbovskega časa in  med drugim upodabljajo  tudi stvarjenje sveta. Poleg tega pa govorijo  o   različnih zgodovinskih obdobjih , ki so bila  za ženske pomembna.  Ta ugotovitev je bila zame nekaj novega,  saj si nikoli nebi mislila, da lahko tkanina postane zgodovinski dokument.  Tu se lahko spet navežem  na glasbo.  V obdobju, ko sem se ukvarjal s tkaninami,  nisem pela, saj sem verjela v drugačno umetnost. V umetnost, ki je zmožna spreminjati naš ustaljen pogled na svet in ki nam pomaga bolje razumeti  same sebe. Do takrat sem videla umetnost kot lahko, protagonistično in individualistično, prek tkanin pa sem prišla do spoznanja, da je umetnost lahko veliko bolj globoka in spodbudna.

V svetovnih mitologijah tkalke ne  nastopajo kot ustvarjalke lepih in dekorativnih objektov. So   stvarnice sveta.  

Točno tako. Kmalu bom objavila knjigo o tkaninah. 

V pesmi Shake Away - Ojo de culebra (Oko klopotače)  pojete, da se je treba znebiti vse negativnosti,   tako kot kača, ki vsako leto sleče svojo kožo. Kaj je bil povod za vsebino te pesmi?

 

Bila sem jezna zaradi več stvari. Vendar pazite, z jezo je treba biti  zelo previden, ker se hitro nabira in lahko okuži okolico. Imela sem  težave z glasom, zato sem obiskala zdravilko, ki mi je okarala,  da preveč delam, da me  številni intervjuji in vse to govorjenje izčrpavajo.  Ob tem je prišla na dan še moja  čustvena bolečina, ker nisem mogla imeti otrok.  Med procesom zdravljenja sem popila ogromno  čajev, hodila v savne (poseben način parnega savnanja, ki je razširjen v Mehiki, op.p.) in veliko prejokala. Vse to je združeno v tej pesmi, ki je zelo terapevtska zame, ko jo pojem in za vse, ki jo poslušajo ali ob njej plešejo.  

Avtor: Mojca Ekart

Intervju sem  30.5.2009 objavila v Dnevnikovem Objektivu

http://www.dnevnik.si/objektiv/1042270656

SIBIRSKI ŠAMANIZEM

Foto: EKOTUVA

Jedro v razumevanju  pojava šamanizma leži v dualističnem pojmovanju sveta. Prvobitna ljudstva so verjela,  da  poleg vidnega sveta, ki ga naseljujejo  ljudje, živali in rastline, obstaja še nevidni svet  bogov,   duhov in duš umrlih. Točke stika teh dveh svetov  so v naravi opazne kot skale, drevesa ali reliefi nenavadnih oblik. Pri človeku pride do tovrstnega stika pri novorojenčku, pokojniku in šamanu. Tudi posamezni predmeti so lahko bivališča duhov in takrat se imenujejo ongoni. Vsi predmeti in oblačila, ki jih  šaman uporablja pri zdravljenju ali ritualu, postanejo ongoni. V večini ongonov se naseljujejo duhovi prednikov, totemskih živali ali duhovi narave, včasih tudi duše tragično preminulih.  V arhaični koncepciji sveta je bilo blagostanje družbe  in zadovoljstvo posameznika odvisno od ohranjanja ravnovesja fizičnega in duhovnega sveta.

     Šamanizem, ena  izmed najstarejših oblik religije,  se je razvil  v obdobju, ko še ni bilo  držav, narodov in pisave. Čeprav tovrstno religiozno dejavnost poznajo  mnoge  domorodne kulture, naj bi bila po mnenju nekaterih teoretikov njegova domovina  prav Sibirija. Beseda "šaman" je sibirskega porekla.  Ruski etnologi so jo prevzeli od enega izmed  tunguzijskih plemen in jo ponesli v besedišča evropskih in  drugih jezikov.  Danes  s tem izrazom opisujemo tako južnoameriško zdravilko kot afriškega vrača.  V tunguzijskem jeziku je beseda "šaman" opisovala človeka, ki je posredoval med ljudmi in duhovi. 

    Zaradi negostoljubnih življenjskih razmer so bila  sibirska prostranstva od nekdaj redko poseljena ter zato nezanimiva za  mlajše in »agresivnejše« religije.  Šamanistično verovanje se je tako lahko  ohranilo v relativno  pristni obliki in je danes   med narodi in plemeni, ki živijo onkraj polarnega kroga, v severni Sibiriji, v  okolici Bajkalskega jezera, na polotoku Kamčatka, v  Altajskem in Sajanskem  ter v mongolskih stepah,  ostalo  glavna oblika religiozne prakse.

ZNAČILNOSTI ŠAMANIZMA 

Foto: Katja Pandel

 Šamanizem naj bi se razvil v obdobju lova in nabiralništva, ko je bil človek popolnoma odvisen od naravnega okolja. Poznal je le pičel izbor orodij, zato se je bil prisiljen zanašati  zgolj  na fizično moč ter  nagon po samoohranitvi.  Opazovanje narave in njenih ciklusov ter ohranjanje naravnega ravnovesja je bil predpogoj za preživetje. Arhaične družbe so sprejele določene načine vedenja v svoji sredini in v odnosu do okolja, kot je bila na primer prepoved prekomernega lova ali izčrpavanja zemlje.  Kršenje pravil in tabujev je bilo strogo prepovedano, saj je bilo življenje celotnega plemena odvisno od njih. Zaradi stalnega opazovanja krogotoka narave, ki se je v menjavanju letnih časov vsako leto vrnilo na isto točko, je bilo dojemanje časa povezano preko  nenehnega pretakanja iz rojstva v smrt.   Naravo, od katere  so bila prvobitna ljudstva tako zelo odvisna, so dojemali kot skrivnosten in nerazumljiv kraj. Tako so nastajale zgodbe ali miti, s katerimi so si prvobitni ljudje poskušali razlagati nastanek in principe delovanja sveta. Narave niso dojemali ločeno od sebe, ter ji tako pripisovali človeške lastnosti. Tako sta nebo in Zemljo povezali z očetom in materjo, zvezde, sonce in Luna pa so postali človeku bratje in sestre.   V vsakem plemenskem okolju je živel posameznik, ki je bolje poznal in razumel delovanje narave in  ta oseba je postala šaman ali šamanka.    

SIMBOLIKA ŠAMANIZMA

       Burjatski mit pripoveduje, da  so na začetku časa živeli   bogovi in zli duhovi. Ko so bogovi ustvarili človeka, so mu dodelili  življenje  v izobilju in blagostanju, dokler nekega dne niso  zli duhovi poslali nad človeka bolezni in smrt.  Takrat so se bogovi odločili, da na zemljo pošljejo  šamana, ki  bo človeku pomagal pri zdravljenju bolezni in soočanju s smrtjo. Tako so človeštvu poslali orla, ki pa se je kmalu vrnil, kajti ljudje niso razumeli njegove govorice in niso verjeli  njegovim šamanskim močem. A so mu bogovi zaukazali, naj se ponovne vrne  in šamanski dar podeli prvemu človeku, ki ga bo srečal. Orel je poletel na zemljo in pod drevesom našel speče dekle ter občeval z njo. Dekle je rodilo sina, ki je postal »prvi šaman«.  

Foto: Mojca Ekart

    Mitologija domorodnih ljudstev Sibirije  govori o obstoju treh svetov: Zgornjega, Srednjega in Spodnjega sveta. Srednji svet naseljujejo ljudje, živali in rastline. Zgornji ali nebeški svet  je domovanje tengrijev ali vrhovnih bogov, ki so gospodarji narave in nebesnih teles. Sibirci nekatere planete, ozvezdja in zvezde častijo po božje, saj predstavljajo prehod v Zgornji svet. Najpomembnejša med njimi je zvezda Severnica, ki po izročilu predstavlja žebelj, na katerega je pripeto celotno nebo. Druga pomembna nebesna telesa so tudi Mali in Veliki voz, Venera, Plejade, Sirius in Orionater seveda Sonce in Luna. Spodnji svet naseljujejo duše umrlih,  zlonamerni duhov in demoni. V svet podzemlja vodi reka.   Prav tako je  vanj možno vstopiti skozi jame ali vodne izvire.  Vse tri svetove simbolno povezuje Kozmično drevo, ki s svojimi koreninami sega v Kraljestvo podzemlja in se z  vrhom dotika zvezde Severnice, kot vrata v Zgornji svet.  Kozmično ali svetovno drevo  po verovanju Sibircev stoji v središču sveta in tako pri šamanskem obredu predstavlja most ali lestev, po njem pa ima lahko  šaman dostop do drugih svetov.

DRUŽBENA VLOGA ŠAMANA

 

Foto: Katja Pandel

 Čeprav se je skozi tisočletja razumevanje življenje spremenilo in so le redka družbena okolja ohranila življenje takšno,  kot je bilo pred tisoče leti, svetovni nazor  šamana ostaja podoben razumevanju sveta prvobitnih ljudstev.

     Njegova  glavna naloga je, da vzpostavlja  porušeno ravnovesje v družbi, okolju ali v posamezniku. Da nekdo postane šaman, pa naj bo ta oseba moški ali ženska, mora v prvi vrsti imeti dar, ki mu omogoča komuniciranja in ravnanje z duhovi. Ta dar se pogosto zbudi v puberteti in se odrazi kot nenadna neozdravljiva bolezen ali  huda nesreča, v kateri človek doživi stik s smrtjo.  Takrat bodoči šaman stopi v stik s svojim  duhom-vodnikom, ki od njega zahteva, da sprejme  dar komuniciranja z nevidnimi svetovi in postane šaman. Bodoči šaman, ki ne želi sprejeti svojega daru, lahko tudi umre. Če sprejme  svojo poklicanost, mora najprej oditi v samoto.  V gozdu, gori ali jami mora  brez hrane in vode preživeti nekaj časa, da se vez med njim in njegovim  duhom-vodnikom okrepi in utrdi.  Po obdobju osamitve je šaman novinec pripravljen na obred iniciacije, ki ga opravi  pod budnim očesom starejšega šamana. Pri obredu prejme šamansko oblačilo, boben ter druge predmete, ki jih  mora oživiti oziroma napolniti s prisotnostjo duha vodnika ali drugih duhov.

     Po prvem obredu je šaman pripravljen in  zmožen potovati v druge svetove in komunicirati  z njihovimi prebivalci. Ti mu ponujajo odgovore in rešitve, s katerimi lahko pomaga družbi ali posamezniku. Po sprejetih običajih sme  šaman le redkokdaj zavrniti človeka, ki ga prosi za pomoč. Prav tako za svoje posredovanje ne sme zahtevati visokega plačila, saj lahko sprejme  le toliko, kolikor potrebuje za preživetje.

     V nekaterih  sibirskih kulturah poznajo delitev  na črne in bele šamane. Tovrstno ločevanje je povezano z izvorom   duha vodnika posameznega šamana. Črni šamani sodelujejo z duhovi iz podzemlja, zato so vešči rokovanja z uroki ter zlimi duhovi, ki obsedejo človeka. V obdobju mongolskega imperija, ko je bil šamanizem uradna religija, so črni šamani državi pomagali tako, da so med vojno spodbujali bojevnike in ljudstvo ter nad sovražnike pošiljali uroke,  v obdobju miru pa so skrbeli za posredovanje s tujimi plemeni. Naloga belih šamanov, ki so sodelovali  z duhom vodnikom iz  Nebeškega sveta, je bila skrbeti za zdravje prebivalstva.  

      Kljub temu da je bila vloga šamanov v družbi izredno pomembna, so ostajali na njenem obrobju in pri pomembnejših družbenih odločitvah niso imeli nobene besede. 

ŠAMANSKA OBLAČILA IN PREDMETI

Foto: Katja Pandel

Šaman je med obredom ali seanso oblečen v posebna oblačila  ter uporablja posebne predmete, s katerimi lažje dosega zamaknjeno stanje zavesti. Tako oblačila kot predmeti imajo funkcijo ongona ali bivališča duha.  Šamansko oblačilo simbolizira žival, v katero se šaman med šamansko seanso ali ritualom prelevi. Domorodna ljudstva Sibirije častijo nekatere živali kot svoje prednike, na primer orla, medveda, volka, jelena in kačo. To so totemske živali. Šamanovo oblačilo je razdeljeno na pokrivalo, obleko in škornje.  Vsi kosi so narejeni  iz kože totemske živali oz. pošiti z njeno dlako, kremplji ali peresi. Pokrivalo je  na sprednjem delu pošito z gostimi resami  iz blaga ali kože, ki padejo čez oči in tako omogočajo, da se šaman med obredom loči od zunanjega sveta in hitreje preide v ekstatično stanje.

Foto: Katja Pandel

   Nedvomno je najpomembnejši šamanov atribut njegov boben, kajti  v njem prebiva  duh njegovega vodnika.  Že samo izdelavo bobna nadzorujejo in vodijo šamani in je strogo predpisana.  Ko šaman enkrat oživi svoj  boben in vanj naseli duha-vodnika, ga sme  uporabljati le on,   po njegovi smrti pa morajo boben hitro uničiti, da ne bi prinesel škode, bolezni ali celo smrti tistemu, ki bi ga uporabljal. Boben je največkrat ovalne oblike, njegove stranice pa so povezane med seboj v obliki križa, ki služi kot držalo. Krožna oblika bobna simbolizira kroženje življenja, križ štiri smeri neba, presečišče križa pa središče sveta.  Večina bobnov je narejena iz jelenove kože in porisana s simboli, ki so pomembni za šamana.

     Poleg bobna uporablja šaman tudi druge predmete.  Največkrat je to šamansko zrcalo, toli, ki  ga  šamani nosijo na prsih in uporabljajo pri diagnosticiranju bolezni. Šamansko zrcalo se za razliko od bobna prenaša od šamana do šamana, tako da danes nekateri uporabljajo zrcala, ki so stara tudi tisoč in več let. Vsak šaman  ima poleg bobna in zrcala še svoje amulete, palice in kadila, ki jih uporablja na seansah in ritualih.

ŠAMANSKE SEANSE IN OBREDI

Šaman izvaja seanse in obrede v šamanski rezidenci ali na prostem,  v primeru bolezni tudi  na bolnikovem domu. Prostor seanse ali obreda mora kar najbolj zadostiti osnovnim prostorskim karakteristikam vesolja. V prostoru ali v naravi morajo biti določene štiri smeri neba, v središču pa mora stati steber, ki simbolizira Svetovno drevo, ki predstavlja most med svetovi. Prostor za obred ali seanso v naravi šaman izbere poleg drevesa nenavadne oblike, velikokrat je to vrba, še pogosteje breza, ki jo v Sibiriji zelo častijo.   Za obred na prostem se zakuri tudi ogenj.

   Posamezniki se na šamana obrnejo v raznih stiskah, najpogosteje  v primeru neplodnost, bolezni ali smrti v družini. Po verovanju sibirskih domorodnih ljudstev  duša po smrti človeka zapusti telo, prehod v svet mrtvih oz. podzemni svet ji olajša šaman, ki je tovrstnega potovanja vešč in pomaga umrli duši, da se ne bi izgubila. Šamana včasih ljudje prosijo, da pogleda v bodočnost, saj zna prerokovati iz kart, kosti ali zvezd.  

   Tradicionalno življenje sibirskih plemen je bilo zaznamovano z obredi in prazniki, ki so določali začetek in konec poljedelskih in lovskih dejavnosti. Pomembnejši obredi so se praznovali v času solsticijev in enakonočij. Najpomembnejši praznik je bil tako poletni solsticij, ki je z najkrajšo nočjo v letu  zaznamoval začetek novega leta. Praznovanje obredov je bilo namenjeno  utrjevanju  družbenih pravil  in ohranjanju ravnovesja.

    Najsi šaman vodi zdravilno seanso ali ritual, vedno  ravna na enak  način. V prisotnost pokliče duha matere zemlje in očeta neba  ter vse prednike. Domorodna plemena častijo zemljo kot mater, saj daje človeku hrano, zavetje in življenjsko silo, nebo pa kot očeta, ki je človekov stvarnik. Vsa prvobitna ljudstva častijo prednike. V sibirski tradiciji je eden izmed najpomembnejših prednikov Džingiskan, čigar slika je še danes prisotna pri marsikaterem šamanskem obredu.

Foto: Katja Pandel

    Posebna ureditev prostora omogoča šamanu, da postane obredni prostor  središče sveta ali axis mundi, preko katerega  ima dostop do drugih svetov. Enakomerno bobnanje, brneči zvok  židovske harfe (drumljice) ali cingljanje zvončkov, ki so pošiti po šamanovi obleki, ter gibanje v krogu  šamana ponesejo v ekstatično stanje. V tem stanju nastopi šamansko potovanje, v katerem šaman spleza po Kozmičnem drevesu v svet podzemlja ali poleti v Zgornji svet.  Šamansko potovanje je nevarno, saj  lahko šaman brez  pomoči  duha-vodnika tvega, da se izgubi. V nekaterih primerih celo umre.  Pogosto ima šaman pri obredu ali zdravljenju pomočnika, ki bolniku ali gledalcem tolmači šamanovo vedenje. V ekstatičnem stanju se šaman nenadzorovano giblje po prostoru, pleše ali spušča čudne in strašljive glasove, zato je pomoč asistenta dobrodošla. Trajanje obreda ali zdravljenja ni nikoli vnaprej določeno, saj je uspešnost in hitrost odvisna od vsakega posameznega primera. Pri bolezni včasih šaman porabi veliko časa in energije, da »pregovori«  dušo, ki je obsedla bolnika, da ga zapusti. Sibirci namreč verjamejo, da je vzrok marsikatere bolezni v tem, da je človeka obsedla duša, ki je močnejša od njega. Duše in duhovi šamana v ekstatičnem stanju nikoli ne obsedejo, saj ima veliko psihično moč, zaradi katere lahko ohrani prisebnost in jasnost tudi v stanju ekstaze.  Psihična moč je pri nekaterih sibirskih ljudstvih upodobljena kot  podoba letečega konja. Je sila, ki pomaga vsakemu človeku, da razmišlja jasno in analitično. Njegova moč se povečuje, kadar človek živi skladno z družbenimi pravili (ne krši tabujev),  uravnoteženo  in  spoštljivo do narave, okolja in živali.

ŠAMANIZEM DANES

Foto: Katja Pandel

Sibirski šamanizem je iz pradavnine do danes doživel številne spremembe in vplive drugih religij, predvsem  tibetanskega budizma.  Čeprav je lamaizem v Sibirijo prinesel pisavo in astronomijo, šamanizma ni izpodrinil.  Danes v mnogih predelih Sibirije obe religiji skladno sobivata. Zanimiv primer njunega skladja je prisoten pri Tuvincih, kjer se lame oziroma budistični menihi poročajo s šamankami. Tuva je edina dežela, ki se je odpovedala celibatu lam.

    Obredi, ki vključujejo magijo, imajo še vedno pomembno mesto v vsakodnevnem življenju sibirskih ljudstev. Visoko na severu, ob polarnih morjih in rekah, ki pozno v pomlad ostajajo zamrznjene,  še dandanes živijo plemena, ki se v glavnem preživljajo z lovom. Tako lovsko sezono še danes odpre šaman s posebnim obredom, ki bo pripomogel k dobremu ulovu. A tudi tako odročni kraji, kot so divja in redko poseljena pokrajina Kamčatke in  področja polarnega severa, so med vladavino Sovjetske zveze trpeli teror nad vsemi načini čaščenja in obrednega življenja, razen tistega, namenjenega vladajočemu režimu. Med Stalinovo represijo je bilo ubitih na stotine šamanov,  opravljanje  šamanskih obredov in zdravljenja pa je bilo popolnoma  prepovedano.   Tako je bilo  do razpada Sovjetske zveze prakticiranje šamanizma možno le na skrivaj. Represiji navkljub se izročilo šamanizma ni izgubilo, tako da je že v devetdesetih letih dvajsetega stoletja šamanizem doživel preporod.  Dandanes šamanizem ni več domena zgolj  ruralnih okolij, saj postaja vedno bolj prisoten tudi v mestih. V Kizilu, glavnemu mestu Republike Tuve, se šamani  združujejo v organizacije, kar je precej nenavadno, saj  v preteklosti šamani niso sodelovali, prej so bili znani po medsebojnih rivalstvih. V sodobnem času so postali bolje organizirani, tako da je ulica, kjer deluje največ šamanov, med prebivalci Kizila poznana kot »šamanska klinika«.

    Zaradi prebujajočega se zanimanja za sibirsko tradicijo med popotniki se je pojavil poklic tako imenovanega  »show-šamana«, ki ga  turistične agencije  najamejo, da turistom odigra obred ali zdravljenje. Malokateri turist lahko opazi razliko med pravim in samooklicanim šamanom, večina lokalnega prebivalstva pa se k njemu po pomoč ne obrača, saj vedo, da nima nobenih zdravilnih moči. Pravi šaman ne potrebuje oglaševanja, saj glas o njegovi zdravilni moči seže daleč.

   Pojav šamanizma je zaradi svojevrstne eksotičnosti izredno zanimiv za raziskovalce, etnologe, antropologe ter teoretike religij. Dvomeči znanstveni um je nenavadno, včasih celo groteskno obnašanje šamana v ekstazi zavrnil z razlago , da gre za epileptični napad, shizofrenijo ali drugo obliko psihične bolezni. Ne moremo zanikati dejstva, da ima  šamanska ekstaza vsaj na videz s slednjimi mnogo skupnih potez, kajti že priznavanje obstoja neke entitete, s katero komunicira šaman, je lahko s stališča psihiatrije znak duševne neuravnoteženosti. Pa vendar so si preučevalci šamanizma vedno bolj enotni, da je bistvena razlika med psihičnim bolnikom in šamanom v tem, da slednji v stanje zamaknjenosti vstopa prostovoljno in je kljub odsotnemu stanju zelo prisoten v samem središču dogajanja ter zato popoln gospodar lastnih psihičnih procesov. 

Avtor: Mojca Ekart 

Članek sem septembra 2010 objavila v reviji GEA

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=1561 

PRAVIČNA TRGOVINA PO MEHIŠKO

Foto: Mojca Ekart

Mehika je peta največja država na ameriški celini. Po vzoru večjih sosed je razdeljena na zvezne države, ki jih je enaintrideset. Zaradi bogate zgodovine, ki se med drugim lahko ponaša  s starodavnimi kulturami Majev, Aztekov in Zapotekov, je danes Mehika ena izmed turistično najbolj obiskanih  dežel. Čeprav mehiško gospodarstvo uvrščajo na seznam enajstih najmočnejših na svetu, so razlike v razvitosti znotraj države ogromne. V zveznih državah, kjer je več prebivalstva s staroselskimi  koreninami,  sta  revščina in brezposelnost znatno večji,   nizek je tudi  odstotek izobraženosti, predvsem med ženskami. Takšni državi sta Chiapas in Oaxaca, kjer danes  veliko prebivalcev odhaja na delo v ZDA.  Prav  s turizmom, ki je v te države pripeljal novo kupno moč, pa so se odprle možnosti za zaslužek  tudi tistim slojem, ki so bili od nekdaj zapostavljeni,  - ruralnemu prebivalstvu in ženskami.

       Napis na vratih malce zastarelega poslopja  je oznanjal, da v tej hiši domuje  Združenje rokodelk  iz Oaxace. Pogled se mi je ustavil na steni notranjega dvorišča, ki jo je krasil niz okraskov iz pobarvane pločevine in me vabil , da si ogledam še druge prostore.  V vsakemu se je skrivalo nekaj: s sten so visele živobarvne preproge ter krila in hupili, tradicionalne srajčne  bluze s pisanimi vezeninami, pleteni in usnjeni pasovi,  ter lepo število  keramičnih izdelkov  in kipcev.  Vsak izdelek je bil označen s ceno, kar je bilo za prodajo tovrstnih del zelo nenavadno.  Tudi prodajalke so bile   nevsiljive, tako da sem se lahko svobodno sprehajala po prostorih, pasla oči na bogati ponudbi in  jemala izdelke  v roke brez občutka, da moram  takoj nekaj kupiti.   

       »Prepovedano je fotografirati,« me je z ostrim glasom opozorila močna gospa grobih potez, ko me je zalotila, da že nekaj minut veselo pritiskam na sprožilec. Zardela sem, saj sem vedela, da so v Mehiki  zelo občutljivi, če fotografiraš, ne da bi prej vprašal za dovoljenje,  ter ji hitela pojasnjevati, da  fotografiram, ker me njihovo združenje zelo zanima. V resnici sem že pred prihodom v Oaxaco izvedela, da obstaja skupina  žensk, ki so se  združile, da bi prodajale svoje izdelke brez posrednikov in po pošteni ceni. Izkazalo se je,  da je gospa Esperanza   pripravljena govoriti o združenju ter me celo predstaviti gospe, ki je bila po njenih besedah največ pripomogla k njegovi ustanovitvi. »Veste, prav zaradi naše organizacije, je danes toliko podobnih združenj v Mehiki,« je dejala, ko sva odhajali  v spodnje prostore.  Tam je  za blagajno sedela srebrnolasa ženska  plemenitega videza. To je bila plemenitost, ki ne izvira iz stanu, ampak iz poštenega dela.  Predstavila se je kot  María Aurora in začela pripovedovati zgodbo, staro skoraj osemnajst let.  

ZDRUŽENJE M.A.R.O.

Foto: Dante García Ríos

       »V Mehiki ima skupinsko delo tradicijo, ki izhaja še iz časov pred  Španci. Nismo narejeni za solistično kariero, raje delamo skupaj.  Kar poglejte, vsako nedeljo se v Oaxaci zberejo ljudje in zasadijo drevesa. To počnejo zastonj in zato, da  bodo nekoč njihovi otroci in vnuki  uživali v senci teh dreves. Takšni smo in od tod je izšla ideja za združenje,« je z upravičenim ponosom pripovedovala gospa María Aurora Martinez. 

          10. decembra 1992 je skupinica žensk,  ki se je odločila, da bodo  svoje rokodelske izdelke iz ulic »spravile pod streho«,  ustanovila  Združenje rokodelk iz regij Oaxace ali M.A.R.O. .  Pod vodstvom Maríe  Aurore Martinez so za pomoč prosile takratnega guvernerja Oaxace , ki jim je odobril petdeset milijonov pesov posojila.  S tem denarjem so lahko na Ulici 5.  maja najele nekaj prostorov.  »Z guvernerjem Heladiem Ramirez Lopezom smo bile  dogovorjene, da dolg odplačujemo s smešno nizkimi obrestmi, za najete prostore pa plačujemo minimalno najemnino,« je povedala. »Ampak saj veste, kako je v Mehiki, « se ji je zresnil obraz, »politika in korupcija hodita z roko v roki, pa je na njegovo mesto  prišel mlajši in pohlepnejši guverner, ki nam je hitro  ukinil vse ugodnosti.«  

Foto: Mojca Ekart

       »Vendar se je do takrat združenje že toliko okrepilo, da smo lahko same začele plačevati najemnino in hkrati varčevati  za odkup prostorov.«  Po njenih besedah se je  v sedemnajstih letih povpraševanje po izdelkih tako povečalo, da  danes združenje razstavlja in prodaja izdelke  v osemnajstih  prostorih.  Poleg že omenjenih tradicionalnih oblačil, volnenih preprog ter keramičnih izdelkov  v trgovini prodajajo še okrasne izdelke iz pločevine, lesene maske in igračke, nakit iz raznih dragih in  manj dragih materialov ter vrsto drugih izdelkov, po katerih slovi Mehika.

       »Življenje mehiške ženske  je povezano s skrbjo za družino,«  je nadaljevala gospa  Aurora. »Med vsemi domačimi obveznostmi, ki jih ima, bo ženska  vedno našla čas za ročna dela. V mnogih domovih se skrivajo prave umetnice, ki ob večerih ali redkih prostih uricah ohranjajo družinsko rokodelsko tradicijo. In takšne ženske smo hotele vključiti v združenje.«

       Zanimalo me je, kako so uspele pridobiti njihovo zaupanje. »Seveda jih ni bilo lahko prepričati.  Sprva nam niso verjele, zato sem porabila  veliko časa in energije, ko sem hodila po vaseh,  jim predstavljala našo idejo in jih vabila k sodelovanju.«  

       Odločna  Aurora je povedala, da je organizacija na začetku svojega delovanja združevala enainosemdeset žensk.  »Vsaka od njih je pustila v trgovini svoje izdelke za dva do tri tedne. Skupaj smo jim določili ceno, ki je ustrezala kakovosti izdelave in uram dela. Tako smo se izognili temu, da bi katera izmed rokodelk svoje delo  prodajala pod ceno in jo s tem  zniževala  tudi drugim. Vodilo združenja je namreč,  da morajo biti ženske za svoje delo pravično in pravočasno plačane.  Tako dobijo denar ne samo za prodane, ampak tudi za ukradene ali uničene izdelke. Seveda  pa za vsak prodan izdelek  odštejemo minimalen znesek. Prostore je konec koncev potrebno vzdrževati.« 

Foto: Mojca Ekart

      »Nepošteno je, da  ženska tkanino, ki jo je  vezla več mesecev, dobi plačano z drobižem. Vidim, da je nekaterim  naše združenje  dvignilo samozavest, da bolj cenijo svoje delo, in to me radosti,« je še dodala.     

»Denar«, je povedala Aurora,  » ki ga  ženske zaslužijo s prodajo, namenijo svojim družinam. Samo mene poglejte.  S sandali, ki jih izdelujem  že vrsto let, sem lahko izšolala svoje tri otroke. Vsi so končali univerzo.  Brez tega združenja mi to nikoli ne bi uspelo -  in to velja za večino.  Poleg vsega pa smo nekatere ženske tudi finančno izobrazili. Marsikaj smo se naučile same - od ravnanja z denarjem do dela z  računalnikom«. 

      »Smo zelo delovne, zato je do pred nekaj leti združenje tudi dobro napredovalo.  Skoraj smo  privarčevale dovolj denarja za odkup prostorov. Saj poznate politike,« je dodala grenko, »menjavajo se  tako hitro kot človek menja spodnje perilo.  Vsak naslednji  guverner je  zahteval za najemnino  višji znesek, zato smo morale  resno  okrepiti našo samostojnost.«   »Vednar je prišlo usodno leto 2006,« je dodala Esperanza, ki je  zdaj tiho in z občudovanjem poslušala svojo vzornico.  Tradicionalna stavka učiteljev v mestu Oaxaca  je tistega leta  prerasla v krvav obračun, v katerem je umrlo kar nekaj ljudi, in na slab glas je prišla vsa država. »Prej  smo komaj zmogle narediti dovolj  izdelkov , tolikšno je bilo povpraševanje,  od tega dogodka dalje  pa včasih minejo tedni, ko ne prodam niti enega,« je bila razočarana. »Danes zaradi slabše prodaje sodeluje le še okoli petdeset rokodelk.«

      Omenila sem, da morda razlog za izpad turizma tiči v svetovni gospodarski krizi, saj imajo ljudje tudi v razvitem svetu vse manj denarja za potovanja .  »Kakšna gospodarska kriza!«  sta se razburili obe. »Naše cene ostajajo enake kot v letih pred gospodarsko krizo, in tega so krivi naši politiki.«   Aurora  je odločno  dodala: »Naj končno že opravijo svoje delo in poskrbijo, da bodo turisti spet začeli prihajati. Ni nas strah dela, a danes nimamo za koga izdelovati   umetnin.«

        Pogledala sem ti dve odločni gospe, ki  nista več najmlajši, a žar v njunih očeh je izdajal, da imata morda več energije kot marsikatera mladenka, ki se je sukala po trgovini. Ob poslavljanju sem pomislila, da je  morda skrivnost  njunega zagona  in vztrajnosti  prav v zavedanju, da z delom in trudom gradita boljšo prihodnost  tudi za svoje vnuke.  Da bodo ti imeli več možnosti izbire, ki je v razvitih država že samoumevna pravica, v večini sveta pa nedosegljive sanje.  

      Danes  je v marsikaterih  predelih Mehike še vedno mnogo mladih žensk , ki so prikrajšane za izobrazbo.  Doma ostajajo,  ker družine preprosto nimajo sredstev, da bi jih izobrazile. Aurora in Esperanza (njuni imeni v prevodu pomenita Zora in Upanje) sta le dve izmed tistih, ki se vedno bolj zavedajo, kako pomembna je izobrazba, saj človek pomaga  stopi iz začaranega kroga revščine -   na njenem pragu pa se najpogosteje znajdejo prav  ženske.

Avtor: Mojca Ekart

Članek sem novembra 2010 objavila v  Reviji GEA

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=1588&Poglavje=5